Ob obletnici padca Vukovarja izšla knjiga o Gotovini

Knjiga Gotovina: stvarnost in mit je delo treh hrvaških novinarjev, Davorja Krileja, Borisa Pavelića in Ivice Đikića, ki so se lika in dela generala Gotovine lotili v upanju, da presežejo črno-belo pojmovanje, v katerem je ta lahko samo heroj ali pa samo negativec. Ob izidu knjige je Ljubljano obiskala tudi francoska novinarka in nekdanja sodelavka haaške vrhovne tožilke Carle del Ponte, Florence Hartmann, ki je v Zagrebu te dni promovirala svojo novo knjigo o žvižgačih, na predstavitvi pa je bil še Matej Šurc, urednik knjige. Za prevod je poskrbel Tomo Ravbar.

Če knjiga ni kontroverzna, nima smisla Kot je na današnji tiskovni konferenci povedal Ivica Đikić, eden od avtorjev, knjiga lovi nianse in podrobnosti, ki so umeščene med tezi o heroju in negativcu. "Pokušali smo prikazati zgodovino človeka, ki je pomemben za zgodovino Hrvaške v devetdesetih, in tudi za zgodovino Hrvaške danes, po oprostitvi v Haagu. Želeli smo ga prikazati kot človeka iz krvi in mesa, ki je živel v času, ko so na Hrvaškem pobijali ljudi, in človeka, ki je bil takrat na visokem položaju."

Đikić se zaveda, da tovrstno pisanje o nekom, ki je bil obsojen za vojne zločine, pozneje pa oproščen, v ljudeh vzbuja čustva, v družbi deluje kontroverzno, a dodaja: "Če si zaradi knjige ne bo nihče premislil, če zaradi knjige ne bo nihče razburjen, potem nima smisla, da jo sploh pišemo."

Oprostitev Gotovine in Markača je "licenca za ubijanje" Po besedah urednika knjige Mateja Šurca knjiga ne govori samo o Gotovini, temveč tudi o Hrvaški kot državi in mentaliteti Hrvaške, ki bi jo po njegovih besedah morali poznati tudi v Sloveniji. Gotovina je bil med operacijo Nevihta heroj, ko se je skrival, to ni bil več, a ko so ga pred dvema letoma v Haagu oprostili, se je po Šurčevih besedah vrnil kot večji heroj, kot je bil kadarkoli prej.

Na njegovo vprašanje, ali oprostitev Gotovine, ta je bil sprva obsojen na 24 let zaradi vojnih zločinov, pomeni "licenco za ubijanje", je Đikić dejal, da vojaki še vedno lahko končajo na kakšnem nižjem sodišču, medtem ko je oprostitev Gotovine "licenca za ubijanje" le, če si general. "Če bi po istem standardu, kot so sodili Gotovini, sodili še kakšnemu drugemu komandantu, bi to pomenilo, da bi bili za vojne zločine lahko obsojeni le tisti, ki so ukaze dajali pred pričami, česar pa ne boste našli. Tisti, ki so ubijali, za seboj niso puščali sledi."

Še vedno ne vemo, kdo je odgovoren za bombardiranje Vukovarja Podobno meni Florence Hartmann, novinarka in nekdanja sodelavka sodišča, ki jo je sodišče zaradi objave podatkov v knjigi Mir in kazen obsodilo na zaporno in denarno kazen. "Oprostitev sem pričakovala ne zaradi dokazov ali pravne logike, temveč iz analize dogajanja na sodišču, zaradi katerega sem vedela, da se nekaj dogaja. Težko je razumeti, kako je nekdo lahko obsojen na 24 let, nato pa oproščen brez ponovne obravnave dokazov," je dejala novinarka, ki opozarja, da v obtožnici ni bilo bombardiranja Vukovarja, zaradi česar še danes ne vemo, kdo je odgovoren za žrtve, med katerimi so bili večinoma starejši prebivalci in prebivalke, ki se jim ni uspelo pravočasno umakniti.

"Sodba o Gotovini je zelo zanimiva, saj gre za nove pravne standarde," meni Florence Hartmann, ki dodaja, da načrtovanje, financiranje, logistika in strategija napada niso več dovolj za ugotavljanje krivde. "Za obsodbo generala bi ga nekdo dobesedno moral slišati pri tem, kako po telefonu daje izrecna navodila za poboj."

Gotovina tožil avtorje knjige, a tožbo pozneje umaknil Ante Gotovina se je na knjigo sprva odzval s tožbo. V njej kot razlog navaja besede avtorjev, ki so na podlagi dokumentov hrvaške obveščevalne službe zapisali, da je vojaški tabor Šepurina služil kot središče za razpečevanje prepovedanih drog po Dalmaciji, pa tudi nekatere bolj osebne sodbe avtorjev, na primer to, da Gotovina ob napredovanju v generala ni bil dorasel tej nalogi. Gotovina je pozneje tožbo umaknil, kar je bila po mnenju Đikića izjemno inteligentna poteza. "Tako se je izognil sodni obravnavi in možnosti, da bi ga v sodnem procesu trije novinarji javno spraševali o stvareh, za katere je bil v Haagu obsojen in nato oproščen." Ker Đikić ne izključuje možnosti, da mu je dokumente o Šepurini hrvaška obveščevalna služba podtaknila, je v slovenski izdaji knjige del teh podatkov izločil.

Florence Hartmann: Biti moramo idealisti in pritiskati na oblasti Na Šurčevo, po njegovih besedah retorično vprašanje, zakaj na mednarodnih sodiščih nikoli ne odgovarjajo Američani, je Florence Hartmann dejala, da predvsem ne smemo sprejemati tega, da nekaterim za vojne zločine ni treba odgovarjati pred mednarodno javnostjo. "V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili precejšni idealisti, ko smo ob ustanovitvi haaškega sodišča verjeli, da smo naredili korak naprej. Takrat so se pravniki razburjali, da je takšno sodišče le še en korak do tega, da prepovemo vojne, po 11. septembru 2011 pa se je brez pretiravanja vse spremenilo."

"ZDA pritiskajo na ukinitev sodišča, prav tako Izrael, Rusija in vsi, ki menijo, da svoje vojaške sile ne morejo omejevati. Veste, to je tako, kot kadar lastniki velikih avtomobilov menijo, da za njih rdeča luč na semaforju ne velja." Zato moramo biti po njenem mnenju idealisti, morda celo utopisti in zahtevati odgovornost. "Nenehno smo v nevarnosti, ker nekateri nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja."