Matija Solce: Lutkovno gledališče je zame tako rekoč vse

V lutkarski družbi

Matija je na pogovor prišel v lutkarski družbi, panda Fergus Walker je namreč zadnji dve leti njegov nepogrešljivi spremljevalec: "Prek njega včasih učim lutkarstvo, ponavadi je razbijalec zidu, ker ne govorim jaz, ampak on. Ljudi sprašuje, česar jih jaz nikoli ne bi, hitro jih razkrije, tudi njihove šibke točke, malo jih provocira, včasih je nekakšen filter." Tridesetletni lutkar si vedno znova najde družbo, pred leti mu jo je na ulici delal harmonikar. Vsi so gledali lutkico, Matija pa se je, varen pred pogledi pod prste, izrazil prek glasbe.

"Lutkarstva se učim šele zdaj, ko sam učim"

Solce se je z lutkarstvom začel ukvarjati pri 20 letih, "brez predizobrazbe, čeprav so bili starši lutkarji, a od njih sem se učil kot butalci – da sem jih samo gledal". V Neaplju ga je lutkarska legenda Bruno Leone uvedel v lutkarstvo, sla po znanju lutkarske obrti pa ga je odpeljala v Prago. "Zdi se mi, da se lutkarstva učim šele zdaj, ko sam učim – na akademiji v Pragi in na delavnicah po svetu, pa tudi režiram predstave. Učenje je del mojega študija, na študentih preizkušam svojo lutkarsko metodiko in načela, vse pa izhaja iz glasbe," pove Matija, ki na gledališki akademiji v Pragi končuje doktorski študij lutkarstva na temo glasbene perspektive lutkovnega gledališča: "Raziskujem ritem in izraznost glasbe, ki je precej neposrednejša kot izraznost gledališča. Lutkovno gledališče je zame tako rekoč vse, koncert ali predstava ali širše – animator je prav toliko lutka, kot je lutka lutka. Konec koncev smo vsi na nek način manipulirani (animirani) – vsi smo torej lutke."

Gledališče v sožitju z glasbo

Njegove lutke govorijo univerzalni jezik, saj s predstavami svojega gledališča Teatro Matita navdušuje po vsem svetu, od Evrope in Japonske do Ekvadorja in Avstralije: "Trudim se iti v čim ekstremnejše položaje, tako da zaigram v zaporu v Čilu ali za otroke v izgubljeni vasici v bližini Antarktike. Poskušam spodbujati njihovo domišljijo, tudi prek nenavadne, včasih radikalne oblike izražanja, recimo, da oživljam kosti. Ljudem po vsem svetu in različnih starosti želim približati ustvarjalne možnosti – v bistvu je to še vedno moj študij, študij gledalstva. Če si iskren v glasbi, se lahko približaš vsakomur, jaz pa želim najti obliko gledališča, ki je najbližje temu."

Tudi sam ustvarja lutke, ki so rezultat recikliranja materialov in idej: "Ustvarjam grde lutke, ki pa so zelo ekspresivne, veliko bolj kot igralec, ki je omejen s svojim egom, možnostjo premikanja in ekspresivnostjo." Svoje lutkarske veščine uporablja tudi v glasbenih zasedbah, ena od njih je glasbeno-gledališka skupina Fekete Seretlek.

Glasba in medsebojno učenje najneposrednejši stik med ljudmi

Ustvarjalna duša, kot je Matija, svoje glasbeno znanje in izkušnje že vrsto let deli s somišljeniki na etnih, mednarodnih delavnicah neformalnega učenja, in na Ethno Histrii v Sloveniji: "Deset let organiziram Ethno Histrio, nekakšen organiziran jam session, na katerem se zbere 80 glasbenikov z vsega sveta, ki se želijo drug od drugega nekaj naučiti. Skoraj brez besed se srečajo, tako da zaigrajo skupaj, prek tega spoznajo ljudi, kulturo. Glasba in medsebojno učenje sta najneposrednejši stik med ljudmi in koncentrat tega je Ethno in Transit."

Ethno in Transit

Ethno in Transit je navdušujoča eksplozija etno glasbe, ki v sozvočju osmih profesionalnih glasbenikov iz Evrope in Južne Amerike prebuja ljudske korenine in poustvarja ljudsko dediščino vsega sveta. "Vsak od teh glasbenikov je iz drugega filma, z drugačnimi življenjskimi in glasbenimi interesi, vsi pa gojimo skupni glasbeni interes – da se želimo učiti drug od drugega, hkrati pa potujemo in se učimo od domačinov, kamorkoli pridemo," zanosno razlaga Matija, harmonikar in slovenski član mednarodne zasedbe.

Skupina Ethno in Transit, ki je avgusta vžigala simpatije tudi pri slovenskih poslušalcih, se odpravlja na krajšo turnejo po Avstraliji, nato pa se obeta naslednja stopnica v njeni karieri: "Ne bomo si več dovolili toliko eksperimentiranja, da bi igrali kjerkoli, za kogarkoli, ampak bomo izbirali ali študijske koncerte in šli nekam na Poljsko ali v Romunijo igrat z domačini, ali pa bomo igrali na dobrih lokacijah, kjer nas bo videlo veliko ljudi. Verjetno bomo še prišli v Slovenijo – ali zelo neopazno ali pa zelo opazno."

Preporod etno glasbe kot preporod kulture

"V današnjem sistemu, ki nam je izruval korenine, pozabljamo, kdo smo, kaj smo, vse je postalo ena velika mineštra. Etno glasbo dojemam kot glasbo, ki drži skupaj človeško skupnost, ki se spet začenja zavedati svojih korenin in jih vklaplja v svoje življenje. Preporod ljudske glasbe se mi zdi kot preporod kulture," razmišlja Solce, ki zadnja leta živi ljudsko glasbo.

Državljan sveta svojo ustvarjalno prihodnost vidi v Sloveniji in hišica v Loški dolini, ki jo že pridno polnijo ljudje od vsepovsod, se zdi idealna zanj: "Ker Cerkniško jezero narašča in upada, se pojavlja in izginja, se mi ni treba prestavljati iz kraja v kraj, da bi videl te spremembe, ampak se kraj sam spreminja. Mislim, da sem našel svoje mesto pod soncem, čeprav tudi Praga ostaja moje žarišče ustvarjanja, saj v Sloveniji, recimo, ne morem učiti na lutkovni akademiji, ker je ni. A upam, da bom lahko ostal svobodni umetnik, ki bo prišel, navdušil in se spet vrnil v Loško dolino."

Festival Histeria v Gračišču

Idej za vlaganje ustvarjalne energije mu ne primanjkuje, ena od najbolj tlečih je festival Histeria, ki je letos julija premierno zaživel v Gračišču, nedaleč od Kopra. Dvesto glasbenikov, lutkarjev, komedijantov, pravljičarjev in plesalcev z vsega sveta je istrski gozdič za dva tedna spremenilo v pravljično ustvarjalnico, ki so jo zapečatili s tremi dnevi nastopov in izkušnjo, ki nikoli ne bo zbledela.