Mati noč

Avtor: Kurt Vonnegut Založba: Sanje Cena: 15,99 €

Kurt Vonnegut (1922-2007) je s svojo edinstveno ironijo in humorjem provokativno odpiral nove zorne kote za preobrnjene poglede na krutost sveta, na vseprisotno manipulacijo, na neetično v vseh mogočih krinkah, na apatično in pasivno pristajanje na podtaknjene vrednote. Od nepoboljšljive naivnosti do udinjanja zgrešenim idealom je kratka pot, čeprav je lahko vmes zelo dolga zgodba.

Mati noč (knjiga je prvič izšla leta 1961) je zgodba, ki jo o sebi pove Američan Howard W. Campbell ml. Zapisuje jo, ko čaka na sojenje v Jeruzalemu. Sodili mu bodo za vojne zločine. Pred drugo svetovno vojno je bil dramatik, ko se je začela vojna, je živel v Nemčiji, kjer je bil poročen z Nemko in potem se je svet zapletel. Udinjal se je dvema nasprotnikoma, bil je zvezda nacistične propagande in hkrati ameriški agent, a na to se ne more sklicevati, saj nima prič in dokazov.

V Tel Avivu Campbell sreča Eichmanna (ko je Vonnegut pisal to knjigo, so Eichmannu sodili v Izraelu) in prostodušno ugotavlja, da njemu samemu res pripada sojenje, Eichmann pa je le bolan. Vonnegut rad p(b)ere svet tako kot kavbojke: obrnjene z notranjo stranjo navzven; vsebina se presuka v obliko.

Campbell je hotel v življenju predvsem eno: državo dveh površine zakonske postelje. A čeprav je hotel le ljubezen in ljubljeno žensko, se je znašel v svetu, ki je od njega zahteval več. Morda v pravem trenutku sploh ni opazil, kaj odločitev terja. Obdajal ga je nor svet, podivjana sedanjost, njegova reakcija je bila predaja okoliščinam. Tako je pragmatičnost njegovih življenjskih odločitev usodno zasukala vrtinec dejanj, ki ga je požrl.

»Vsekakor nimam nobenih čvrstih prepričanj, ki bi bila napoti naročnikovemu sporočilu,« je rekel. A življenje je enačba, ki razkrije, da nobena služba ni samo služba, da nobeno naročilo ni samo naročilo. Ampak Campbell lebdi v svoji apatiji do vsega tega. Sarkazem jezika sočno obračunava z grobimi slikami, ki smo jim priča in zdi se, da Campbell, absurdno nedovzeten do česarkoli, sam v 'svoji državi' z neko posmehljivo trmo vztraja, da je zlo relativna stvar. Vendar Vonnegut navaja, da je knjigi izbral naslov Campbell sam. Vzet je iz drugega dela Fausta, ko Mefisto govori o izvoru zla in njegovi prevladi. Campbell torej ve, o čem (ne) govori… In čeprav je knjiga nastala kot precej neposredni odziv na (neko) zgodovino, znova potrjuje, da Vonnegut vedno potegne črto skozi vsako človeško sedanjost.