Matej Leskovšek: Fotografija vpliva na kolektivno zavest

"V preteklem letu se je izkazal kot odličen poročevalec z vseh svetovnih kriznih žarišč. Od Egipta, Španije, Gaze in nazadnje Sirije. V njegovih prispevkih zaznamo dinamiko in sporočilnost, ki je v tem času zelo pomembna," še dodaja dirigentka naše fotografske ekipe.

Matej Leskovšek je izredno komunikativen, iznajdljiv in organiziran, ne nazadnje je tudi eden od osnovnih konceptualnih in izvedbenih sil fotoreporterskega festivala Slovenian Press Photo.

"Ima izostren pogled in je razmišljujoč fotograf, ki se na svojo nalogo temeljito pripravi, kar se pozneje odlikuje v delu," še pravi Tina Deu. Zanimajo ga tudi novi formati, sledi razvijanju tehnologij in spletnih možnosti, ki nenehno ponujajo nove možnosti za predstavljanje zgodb. Na našem portalu je pobudnik pri nastajanju spletnih dokumentarnih filmov in multimedij.

Znano in (pre)pogosto je uporabljen rek Slika pove več kot tisoč besed. Kot fotograf se verjetno s tem strinjaš? A vendar, glede na to, da živimo v vizualni kulturi, obdobju popularizacije in demokratizacije podob in na drugi strani poluciji teh, kakšen je tvoj odnos do podob, fotografij in drugih vizualnih sporočil. Kako prepoznati povedne in dobre, jih ločiti od povprečnih? Fotografija kot medij je poleg videa zelo povedna, naš spomin deluje na principu podob, dogodke si zapomnimo v obliki slik, tako imenovanjega still imagea, in v tem smislu ima fotografija izjemen potencial vplivanja na kolektivno zavest. Kljub poluciji podob v vsakodnevnem življenju se mi zdi, da dobre fotografije vedno najdejo pravo mesto v našem spominu. Dobra fotografija deluje podzavestno. Ves trud, ki ga fotograf vloži v fotografijo – kadriranje, zaslonka in logistika –, se pri gledalcu manifestira kot dobra fotografija, ki jo spontano ločimo od slabe. Dobre fotografije enostavno delujejo.

Kdaj si postal fotograf? Verjetno to ni le poklic, ampak tudi način življenja, razmišljanja in odnos do sveta? Fotograf vedno znova postajam, z vsako novo zgodbo in izkušnjo. To je proces, ki se nikoli ne konča, neprestano rasteš in se razvijaš. V trenutku, ko si rečeš, da si postal fotograf in da ni ničesar več, kar bi se lahko naučil, si se ustavil, kar pa zagotovo ni dobro. Biti fotograf ni samo poklic, je nomadski način življenja – to predvsem v primeru, če delaš za velike tuje medijske hiše. Tvoj dom je, kjer je zgodba. Če želiš to narediti dobro, moraš na lokaciji ostati čim dlje časa. Pomembno je, da spoznaš ljudi, njihov način življenja in se v njihovo kulturno okolje vključiš. Zanimati te morajo ljudje in njihove situacije, razviti moraš neke vrste etnografsko občutljivost, ne pa, da imaš pred očmi le naslednjo fotografijo. Pri svojem delu moraš biti iskren, iskreno te mora zanimati to, kar delaš. Ljudje to začutijo in tako se bolj odprejo. Seveda vedno ne gre, da delaš le to, kar te tudi osebno zanima.

Kaj so fotografije, ki jih predstavljaš, zakaj si jih izbral? Fotografije so nastale v zadnjem letu in pol po različnih svetovnih vreliščih. Vedno so me zanimale družbene spremembe. Neopisljiv je občutek, ko lahko v živo spremljaš in dokumentiraš tok zgodovine, kot na primer dogajanje v Egiptu lani. V preteklem letu oziroma dveh so se v arabskem svetu dogajale spremembe zgodovinskih razsežnosti, zato sem se odločil, da izberem te fotografije. Kot fotograf imaš dostop do tega dogajanja, med njegovim dokumentiranjem pa lahko neposredno doživiš revolucijo, kar se mi zdi izrednega pomena. Fotografi imamo vstopnice za prvo vrsto v odvijanju zgodovine, kar je privilegij in izjemna odgovornost. Domov moramo prinesti nepopačene informacije.

Katero od zgodb bi se ti zdelo pomembno narediti v lokalnem in katero v mednarodnem kontekstu? V mednarodnem kontekstu me trenutno najbolj zanima pokrivanje revolucij v arabskem svetu. Doma je veliko zgodb malih ljudi, ki jih je gospodarska kriza še bolj prizadela, mediji pa velikokrat spregledali. Zdajšnja gospodarska situacija je globoko zarezala predvsem v življenja malih ljudi, ki so večinoma brez pravne in socialne zaščite. Zdi se mi, da si pred temi zgodbami zatiskamo oči. Fotografi lahko damo besedo ravno njim, prek medijev pa jih vpišemo v splošno zavest.

Sodobnost fotografijo sooča z novimi formati. Če govorimo o multimediji, kaj je zate izziv pri tej formi? Ko fotografiram, poskušam bralcu prek fotografij posredovati svoje občutke ob določeni zgodbi. Človek svet dojema prek različnih čutil in če zgodbo lahko obogatimo z zvokom, glasbo in videom, je to nadgradnja. Priča smo razvoju novega formata podajanja informacij in zgodb, ki ni ne video ne klasična projekcija fotografij ob glasbi. Enotnih smernic za to formo še ni, kar je tudi prednost, saj se tudi vsaka zgodba razlikuje in tako zahteva drugačen pristop. Menim, da je to smer načina podajanja zgodb, v katero bomo šli.