Majada, iraška hči

Avtor: Jean Sasson Založba: Učila Cena: 19,8 eur

Majada al Askari je bila priznana bagdadska novinarka, ki se je zaradi ljubezni do svoje domovine, kljub vse večji tiraniji Sadama Huseina, odločila ostati v Iraku. Prepričana je bila, da Iračanka spada v Irak, kljub nevarnosti, ki ji preti. Država je namreč postala ogromna ječa. »Zdelo se je, da vsak prebivalec Iraka čaka, da ga bodo aretirali in mučili zaradi prestopka, ki si ga je izmislila država,« je takratne nečloveške razmere opisala avtorica knjige Jean Sasson, Majadina dobra prijateljica.

Člani stranke Baas so namreč izvajali strog nadzor nad ljudmi in kakršnakoli kritika oblasti, državne politike ali družine Sadama Huseina je bila kaznovana z zaporom. Že samo slaba volja in sumničenja članov Sadamove stranke so bila dovolj, da so povsem nedolžni državljani pristali v eni izmed številnih zloglasnih ječ, kakršna je bila med drugim tudi v Baladijatu. Tu se je namreč znašla Majada, ločenka z dvema otrokoma, obtožena tiskanja protivladnih letakov. Brez možnosti do odvetnika in obvestila svoji družini, zakaj se tistega dne ni vrnila iz službe, so jo vrgli v celico 52, kjer je skupaj s sojetnicami preživljala peklenske dni. Mučenja in poniževanja so bila na dnevnem redu, nekatere izmed njih se iz mučilnice niso več vrnile v celico, spet druge brez pomoči sojetnic ne bi preživele.

Majada je ob svojem prvem srečanju z mučilnico izkoristila trenutek, »da je s pogledom oplazila svojo okolico. Takoj ji je bilo žal. Stene okoli nje so bile krvave. Videla je stole s pasovi, mize so bile zložene na kup skupaj z različnimi mučilnimi orodji. Videla je električne kable za baterijske polnilce in napravo, ki je bila videti kot lok brez puščic. Toda najstrašnejše mučilno orodje so bile različne kljuke, ki so visele s stropa. Ko je Majada ošinila tla pod njimi, je videla pobrizgano svežo kri. Verjetno je ostala od nočnih mučenj, ki jih je slišala.« Toda močnim ženskam je skupaj nekako uspevalo živeti iz dneva v dan, v upanju, da bodo še kdaj ugledale obraze svojih bližnjih. Majada je zaradi svoje vplivne matere imela to srečo, da je celico 52 zapustila in skupaj z otrokoma pobegnila iz ljubljenega Iraka. Boji se, da večina njenih sojetnic te sreče ni imelo.

Knjiga ponuja vpogled v življenje Iračanov v času režima Sadama Huseina, prikazuje usode tako revnih kot tudi bogatih in v bralcu zbuja občutke žalosti, jeze in razočaranja. Strašljivo je, koliko ljudi se je s podporo oblasti z veseljem lotilo mučenja nedolžnih ter koliko časa je svet to samo opazoval. Pretresljiva knjiga, vredna branja.