"Levica je samo desnica s človeškim obrazom"

Lacanovska trojka, ki jo je na včerajšnjem dogodku v okviru festivala Fabula povezovalka Jela Krečič primerjala z bruseljsko trojko, ki jo pokličejo takrat, ko imajo v Evropi zadrege pri teoriji, je v dvorano SNG Drame pritegnila tako široko občinstvo, da so dodatne sedeže morali postaviti tudi na oder. Izhodiščno vprašanje Kdo zdaj tu laže je filozofinjo Alenko Zupančič ter filozofa Mladena Dolarja in Slavoja Žižka vodilo vse od Shakespearja (sedeži na odru so bili med drugim del scenografije predstave Hamlet) do filma The Rapture iz leta 1991.

Resnice, neresnice in laži Mladen Dolar je v svojem prispevku najprej razločil med lažjo, ki jo je označil za zavestno varanje, in neresnico, kjer gre za zmoto, nevednost. Resnica kot nasprotni pol laži, čeprav ta nista simetrična, služi kot odslikava realnosti, torej ko dejansko stanje primerjamo z izjavo, lahko ugotovimo, ali je izjava resnična ali ne. Za primer si je sposodil stavek Bertranda Russla "Mačka je na predpražniku" (The cat is on the mat), pri katerem gre po eni strani za banalen stavek, ki pa konotira udobje, urejeno življenje. S tem je Dolar poudaril, da se v še tako nedolžne izjave vedno vtihotapijo družbene in psihološke razsežnosti neizrečenega.

Medtem ko lahko resničnost izjave ugotavljamo na podlagi primerjave z dejanskim stanjem, pa se zaplete, ko se izjava nanaša sama nase, na primer preprosta izjava "Lažem". Ker se govor lahko nanaša sam nase, vsaka izjava hkrati nekaj pove tudi sama o sebi, četudi na videz govori o svetu. Posebno vlogo ima tu ironija, kjer je treba v izjavi razumeti ravno nasprotno od tega, kar je izrečeno, zaradi česar je ironija po Sokratu najmočnejše orodje pri izpodbijanju nasprotnika. Hegel je na primer ironijo postavil kot osnovo dialektike, po Dolarjevem mnenju pa z ironijo lažje zadenemo resnico, saj če povemo naravnost, marsikaj izgubimo.

Laž kot pot do resnice Prav laž kot pot do resnice je koncept, ki je še posebej pomemben v umetnosti. Dolar je kot primer izpostavil Iliado. "Je Iliada resnična zgodba? Jasno, da gre za fikcijo, ki pa izreka resnico realnega sveta, ki seže dlje od faktične resnice." Prav zato, ker je v fikciji več resnice kot v golih podatkih, je tudi njen doseg večji, umetnost pa je tako laž, ki vedno govori resnico. Po Lacanu ima tudi sama resnica strukturo fikcije.

Dolar se je navezal na koncept ideologije, kjer ne gre za namerno zavajanje, varanje ljudstva s strani oblasti, saj ideologija niso lažne izjave o realnosti, temveč ideologija uokvirja realnost, zaradi česar nekaj vidimo kot realno, objektivno, očitno. Dolar tako danes razliko med levico in desnico vidi zgolj v odmerjanju ukrepov na domnevno očitno resnico, ki je prosti trg, torej na razliko med tem, ali prosti trg potrebuje socialni korektiv ali dokončno deregulacijo, iz česar Dolar sklepa, da je levica zgolj desnica s človeškim obrazom. "Ekonomija ni izjava o mačku na predpražniku, ampak je sama mačka. Če rečeš, da je ni, te obtožijo laži."

Zadnji argument je vedno sklicevanje na očitno O ideologiji je nadaljevala tudi Alenka Zupančič, ki je dejala, da če ima resnica strukturo fikcije, ima ideologija strukturo realnosti: "Vedno je poslednji argument sklicevanje na očitno, na ultimativno, na primer, da ne moremo porabiti več kot proizvedemo."

Alenka Zupančič se je v svojem prispevku ukvarjala z lažjo kot moralnim problemom in s pomočjo Kanta in njegovega spisa O domnevni pravici lagati iz človekoljubja. Kanta je namreč zmotilo, da na primer protestantizem laž kot pravico določa kot izjemo od univerzalnega. Martin Luter je na primer menil, da laganje ni nič hudega, če je laž izrečena v korist cerkvi, podobno pa danes poznamo laganje za Jezusa, torej dobronamerne laži, ki ljudi privedejo k Jezusu. Ker je v državnem zboru ravno potekala debata o istospolnih skupnostih, je Alenka Zupančič kot eno od "dobronamernih" laži navedla še laganje o gejih in lezbijkah za Jezusa, ki se ga poslužujejo nasprotniki pravic istospolnih.

Resnica lahko služi kot krinka za maltretiranje drugih Kantova revolucija na področju praktične filozofije je bila po Alenki Zupančič ravno v tem, da delovanje ni utemeljeno na višjih namenih, temveč na zakonih, ki so izvir dobrega. Laganje je tako po Kantu vedno nemoralno, hkrati pa izgovarjanje na dobro drugega pogosto lahko služi za skrivanje lastnega užitka nad tem, da nekoga maltretiramo. Kot primer je Alenka Zupančič navedla kajenje, resnica o škodljivosti namreč služi kot krinka, v imenu katere si damo duška, da maltretiramo kadilce.

"Absolutnost moralnemu zakonu v praksi lahko zagotovi le subjekt, ki deluje samo v skladu z zakonom. Če ravnam prav samo zato, ker se bojim boga, ravnam sicer legalno, ne pa tudi moralno," je povedala filozofinja, ki je citirala tudi Marka Twaina, ki je dejal, da se moramo, če človek, ki z resnico raje prizadene drugega, kot da bi z lažjo oskrunil svojo dušo, vprašati, ali je takšno dušo sploh vredno rešiti.

Svoj prispevek je končala z ugotovitvijo, da moralni zakoni nikoli ne morejo biti vsebinski, saj bi s tem zanemarjali kompleksnost sveta. "Nikoli ne moremo sestaviti seznama zapovedi, ki bi zadostoval svetu, v katerem živimo," zato moramo delovati tako, da naša volja lahko velja kot maksima občega ravnanja.

"Boga ni, če bi bil, bi bilo pa še huje." Kot zadnji je svoje misli o lažnem predstavil Slavoj Žižek, ki je svoj del začel s parabolo o dvanajsti kameli. Ko arabski trgovec namreč svojim trem sinovom zapusti svojih 11 kamel, prvemu polovico, drugemu četrtino in tretjemu šestino, se račun ne izide. Modrec zato enajstim doda svojo kamelo, ki reši račun: prvi dobi šest kamel, drugi tri, tretji dve, ena pa ostane, zato jo modrec vzame nazaj. Dvanajsta kamela je tako hkrati nujna in odvečna, kot je po Žižku tudi bog.

Žižek je nadaljeval z opisom filma The Rapture iz leta 1991, v katerem se glavna junakinja Sharon bogu odpove zato, ker jo je razočaral, ker si je ne zasluži, zato po Žižku za formulo ateizma ni dovolj, da rečemo, da bog ne obstaja, temveč da ne obstaja, hkrati pa je zloben, neumen, samoljuben in podobno, ali na kratko: "Boga ni, če bi bil, bi bilo pa še huje."

Za uvid resnice potrebujemo dobro začetno laž Žižek se je navezal tudi na eno od svojih zadnjih knjig Event, v kateri govori o retroaktivni nujnosti oziroma o tem, kako se, ko se nekateri dogodki zgodijo, za nazaj izkaže, da so bili nujni. Ko je Cezar prestopil Rubikon, je s tem "naredil" svojo usodo, spremenil je svojo preteklost, ki je postala nujna za ta dogodek. Žižek je dodal seksističen primer moškega osvajanja ženske, kjer vedno pride do točke, ko mora moški narediti usodni korak. Tu obstaja tveganje, saj te ženska, če ni za, lahko obtoži nadlegovanja, če pa ti uspe, ne ugotoviš, da si premagal oviro, temveč da je sploh ni bilo. "Za nazaj se nič ne spremeni na ravni dejstev, temveč na ravni možnosti."

Žižek je sklenil, da včasih potrebujemo začetno laž, da uvidimo resnico, saj resnico pogosto zgrešimo, če se je lotimo neposredno. Najprej potrebujemo pravo laž. Kot primer je navedel zunanjo politiko Velike Britanije v času Tonyja Blaira, kjer bi bila tista potrebna laž ta, da je Blair agent Cie. To je laž, a nam pomaga razumeti resničnost britanske politike. Podobno za opisovanje kapitalizma potrebujemo komunizem, katerega ideja je sicer utopična in nima možnosti, a samo tako lahko uvidimo pravo resnico kapitalizma.

Žižek je za konec demokracijo označil za fetiš, ki nam onemogoča, da bi uvideli resnico. "Ne samo da demokracijo povzdigujemo, demokracija je tisto zadnje, kar vidimo, preden bi uvideli zagato družbenega polja. Če hočemo videti resnico, se moramo zato odpovedati temu fetišu."