Kosovel je bil eden od vodilnih literarnih konstruktivistov v Evropi

Po Vrečkovih besedah ne velja več teza, da Evropa ne pozna literarnega konstruktivizma, saj je ravno Kosovel "eden od vodilnih literarnih konstruktivistov v Evropi, če ne celo edini"."Kosovel se je razumel kot pesnika. Imel se je za rojenega pesnika. Večkrat je dejal, da je njegova naloga, da napravi v poeziji tisto, kar bodo drugi naredili v politiki," je Vrečko dejal o Kosovelovem prelomu z dotedanjo slovensko literarno tradicijo.

"Verjel je, da je morda tisti, ki bo prenovil slovensko poezijo na evropskih temeljih; da ne bomo Slovenci za Evropo zmeraj capljali svojih 50 let," je še dejal. Slovenska literatura je s Kosovelom in pred njim že tudi z Ivanom Cankarjem začela slediti sodobnim literarnim tokovom. "Kosovel je bil z vsem tem izjemno seznanjen, ker je lahko stvarem sledil v tujih jezikih, ker si je priskrbel vso literaturo in ker je želel ustvariti literaturo, ki bo za Slovence izjemnega pomena."

S svojo poezijo je želel v deželi s slamnatimi strehami, kot je poimenoval Slovenijo, pripomoči k revoluciji, a ne krvavi – k duhovni ali po njegovih besedah k beli revoluciji. Po besedah Vrečka je pri Kosovelu izjemno pomembno poudariti, da so faze njegovega ustvarjanja minevale ne v letih, ampak v mesecih: "Njegovo življenje je bilo tako intenzivno, da se je od smeri do smeri sprehajal neverjetno skokovito."

Proti koncu svojega 22-letnega življenja je Kosovel, potem ko je vstopil v ekspresionizem, ugotovil, da je ekspresionizem pravzaprav mrtev, čeprav je v njem ustvaril "nekaj svojih najbolj sijajnih pesmi, kot je ekstaza smrti". Po ekspresionizmu je iskal smer, ki bi ga zadovoljila. Leta 1924 je v pismu sestri Karmeli zapisal, da se premika k najmodernejšim – začel je študirati konstruktivizem. V tistem obdobju je pri Kosovelu mogoče občutiti bistveno spremembo, "sam pravi, da je moral doslej preživeti negacijo v samem sebi, zdaj pa se mu odpira nov svet in gre nasproti literaturi, ki bi lahko Slovencem pomenila nekaj povsem novega".

Ob tem je Vrečko poudaril, da so na pesnika v letu 1925 začeli pritiskati prijatelji, ki so želeli, da bi pisal literaturo za proletariat. Deloma se je Kosovel temu uklonil, a je obenem poudaril, da si ne bo nikoli nataknil dogmatskih očal, zato je poskušal v literaturi ohranjati popolno svobodo.

Ob pogovoru v Mali drami, ki so ga v gledališču organizirali v sodelovanju z založbo Beletrina, je Kosovelovo poezijo prebiral igralec Saša Tabaković.