Knjiga o Margo, ki jo je na platnu upodobila Cara Delevigne

Avtor: John Green Prevod: Neža Božič Založba: Mladinska knjiga Cena (trda vezava): 29,95 evra

Roman Lažna mesta je tretji roman Johna Greena, najstniškega literarnega heroja, ki je bil preveden v slovenščino, in drugi roman, ki ga lahko trenutno v filmski obliki gledamo tudi v domačih kinih. Prevod Lažnih mest po srce parajoči Krive so zvezde in Greenovem romanesknem prvencu Kdo si, Aljaska slovenskim bralkam in bralcem prinaša še eno zgodbo o odraščanju in spopadanju z univerzalnimi bivanjskimi zagatami, le da se tokrat Green poigrava z bolj akcijsko in detektivsko obarvanimi pristopi.

Margo, tokratna karizmatična najstnica, za katero norijo vsi srednješolski intelektualci, v prvem delu romana našega junaka Quentina popelje na celonočno dogodivščino, med katero se maščuje svojim hinavskim prijateljem in prijateljicam, nato pa skrivnostno izgine. Quentinu, s katerim se praviloma ne druži, pusti kup namigov, kako jo najti, ta pa se v iskanju prave in fiktivne Margo odpravi na pravo pustolovščino, ki se začne in konča v lažnih mestih.

Lažni ljudje v lažnih mestih Za Margo, ki jo je v filmski različici upodobila Cara Delevingne, se zdi, da se je lotevajo podobni dvomi, s kakršnimi se je ukvarjal že Holden v kultnem Salingerjevem Varuhu v rži. Povsod namreč vidi zlagane, plastične ljudi, ki "kurijo prihodnost, da jim je toplo". V umetno postavljenih naseljih, ki kot neuspele naložbe propadajo, vidi simbol vulgarnega potrošništva, "vse je votlo in krhko", vse je zlagano, od daleč lepo, od blizu pa res grdo.

Margo, ki sicer uživa v pozornosti teh plastičnih ljudi, svoje zatočišče išče v umetnosti, v poeziji Walta Whitmana in glasbi Woodyja Guthrieja, ki pozneje služita kot glavna napotka pri njenem iskanju, še posebej lep zasuk v zgodbi pa se zgodi prek drugačnih lažnih mest, takšnih, ki živijo samo na zemljevidih kot varovalka pred plagiatorstvom in ki občasno svojo pojavno obliko dobijo tudi v resničnosti.

Green v Lažnih mestih s pomočjo književnosti, glasbe in zgodovine kartografije spretno govori o razkoraku med podobo, ki jo vidimo od daleč, in stanjem, ki smo mu priča, ko pridemo blizu. Tako Quentin kot Margo poskušata krmariti med predstavami, ki jih imata drug o drugem v svojih glavah, in tem, v kaj sta se med odraščanjem razvila. Naselja, ki so jih zgradili, a ne naselili, ter tista, ki obstajajo samo na zemljevidu, ne pa tudi sicer, so kot priročna metafora za odnose, tako prijateljske kot ljubezenske.

Cara Delevingne kot Greenova junakinja v resničnem življenju Margo je v filmu upodobila Cara Delevingne, manekenka in po novem igralka, ki je s svojim sarkazmom šokirala ameriška voditelja in voditeljico jutranjega programa, hkrati pa postala herojka generacije, ki ima vrh glave pokroviteljskega odnosa nerazgledanih odraslih. Cara Delelvingne je z intervjujem tudi v resničnem življenju postala junakinja iz Greenovega romana: zabavna, inteligentna in malce nastopaška, s čimer je samo še potrdila relevantnost tega 37-letnega pisatelja.

Kot v odlični spremni besedi namreč ugotavlja Ana Jurc, je Green na prvi pogled precej netipičen najstniški heroj, ki kljub hordam oboževalk in oboževalcem ohranja podobo introvertiranega, dobro namernega starejšega brata. Green daje glas tudi nekul najstnikom in najstnicam, zastopa mladino, ki bere in se navdušuje nad različnimi vidiki zgodovine, pop kulture in širokega znanja, ki ga ponuja splet, skupaj z njimi se bojuje proti nasilnežem, preboleva obsesivne ljubezni in za finale še malce popiha na dušo staršem, ki so v njegovih romanih večinoma neverjetno razumni.

Bolj konstruktivnega vzornika, kot je John Green, bi si starši za svoje najstnike in najstnice lahko le želeli.