Kdo je Maruša Geymayer Oblak?

Njen drugi dom je Slovensko mladinsko gledališče (SMG), ki mu je bila zvesta v letih od 1988 do 1990. Med letoma 1990 in 1993 je sodelovala tako v eksperimentalnih kot tudi v institucionalnih gledaliških produkcijah v tujini (Avstrija, Italija, Švica). Od leta 1993 je znova zaposlena v SMG, kjer je v sodelovanju s številnimi režiserji ustvarila izjemne igralske kreacije. Občinstvu se je najbolj vtisnila v spomin kot Titanija iz Shakespearovega Sna kresne noči v režiji Vita Tauferja, Natalija Ivanovna iz Treh sester Čehova, zlobna Kraljica mačeha iz Sneguljčice in sedmih palčkov, znova v Tauferjevi režiji, malčkom pa je k srcu prirasla kot nadobudna varuška Mary Poppins v istoimenski predstavi, katere režijo je prevzela sama. Pisanje besedil in režiranje jo navdušuje, osvobaja. To dokazuje s svojim zadnjim avtorskim projektom Diva svetnica mati prasica. Na vprašanje, kaj ji pomeni stati na odru in pred kamerami ter igrati, se je po odgovor zatekla kar h "glavni" junakinji svoje predstave, Matildalini.

Po njenih besedah je bila Matildalina nenavadna igralka, ki je prepotovala ves svet, da bi našla bistvo svojega poslanstva. Začela je kot diva na odrih ljubljanskih gledališč, se nato preselila v Zagreb, pa na Dunaj, šla celo v Hollywood (neuspešen poskus), nato odpotovala na Japonsko in končala v Indiji, kjer je meditirala in bila srečna, da se je le lahko odrekla gledališču. Geymayer Oblakova meni, da je njena naloga preseči ta razboriti ego, ki hoče biti opažen, preseči to patološko bolezen vsakogar, ki postane igralec, in pokazati, da je lepo biti človek, tudi če nisi opažen. "Morda mi celo uspe ugotoviti, da gledališča ne potrebujem tako zelo, kot mislim, da ga," igralka sklene svojo misel.

Ni oseba, ki bi doma posedala pred računalnikom ali televizijskim sprejemnikom, vsaj ne zaradi dolgočasja. Njen um in hotenje po novih stvareh jo vodita k neprestanemu osebnemu izpopolnjevanju in nadgrajevanju. Kot je dejala, je silno radovedna, zato se izobražuje na vsakem koraku. Vznemirjajo jo vse metode in tehnike, ki so povezane z gledališčem, tudi ples. Poleti zelo rada obišče kakšno plesno izobraževanje, predvsem buto delavnico. Sicer pa zadnjih 15 let tudi sama poučuje, prej na šoli GILŠ, ki je bila legendarna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, a je žal propadla, zdaj pa že tretje leto deluje na dramski šoli Barice Blenkuš. Poučuje tudi na mednarodnih delavnicah, npr. v Južni Ameriki in Grčiji. Izredno rada sprejme te izzive, saj jo tudi naučijo, koliko so se ljudje v različnih kulturah pripravljeni odpreti in dati prosto pot čustvom. Poleg tega je tudi strastna športnica, zelo dolgo se že ukvarja z jogo, ki je po njenem mnenju ključ do iskanja dušnega ravnovesja.

Prosti čas, malo ga je, a tisto, kar ga je, kot rečeno, najraje preživi nekje v naravi, predvsem na Rožniku. S tem si osvobodi misli, se prečisti. Skoraj najraje pa se popolnoma izogne Ljubljani, če je le mogoče, saj nadvse rada potuje.