Jezusova družinska grobnica

Avtorja: Simcha Jacobovici, Charles Pellegrino Založba: Sanje Cena: 15, 99 €

Jacobovici, snovalec dokumentarnih filmov, Pellegrino, forenzični arheolog in pisec znanstvenih del (med drugim je bila njegova knjiga o Titaniku podlaga za istoimenski film.) in James Cameron, znani ameriški producent, scenarist in režiser, nam ponudijo svojo avanturo poskusa spreminjanja dela zgodovine s sodobnimi znanstvenimi odkritji, ki so bili v preteklosti še kozmično nedosegljivi.

Delo išče in tudi najde odgovore in argumente na nekatera tisoč in več let nerešena vprašanja, ki so v preteklosti netila verske spore različno mislečih gorečnežev. Je Jezus imaginarni junak, sestavljen iz najbolj želenih človeških lastnosti ali je res obstajal? Je njegovo vnebovzetje telesno ali duhovno? Je bil poročen, imel potomca? Kdo je bila skrivnostna Marija iz Magdale? Jezusova žena, ljubica, verska učiteljica? Leta 1980 odkrita talpiotska grobnica desetih kostnic bi po mnenju avtorjev lahko razpletla dotedanje hipoteze o sveti družini. Je bilo raziskovanje pred petindvajsetimi leti s poročilom, da gre za eno izmed številnih tipičnih meščanskih grobnic na območju tedanjega Jeruzalema, res zaključeno, ali je bilo zaradi strahu pred oblastjo, ki vero enači s politiko, prekinjeno? Raziskovalca sta bila mnenja, da je šlo za veliko bolj revolucionarno odkritje, ki ga je vredno ponovno podrobno preučiti. Verjetnostni izračuni, odkrivanje DNK, forenzični preizkusi so raziskovalcem vse bolj utrjevali zanje edini logični zaključek ponovno raziskane zgodbe – grobnica z gotovostjo pripada največjemu krščanskemu preroku in njegovi družini.

Na tristotih straneh dolgem pričevanju je mimogrede omenjeno tudi, da se arheologi in znanstveniki v večini z odkritjem ne strinjajo, a delo se ne spušča v podrobnosti njihovih argumentov. Podrobno razdelajo argumente za, se pa bralcu med prebiranjem zna utrniti kanček dvoma, ali so vprašanja, na katere niso našli odgovorov, zamolčana, ali si jih res niso postavili. Dokaze naj bi na koncu namreč združila po enem izmed načel britanskega občega prava; »biti moraš preprosto razumen« (angl. common sense), zaključita avtorja.

Delo se lahko bere kot detektivka, ki pa na določenih mestih zaradi prevelikega ponavljanja že povedanega razvodeni napetost, lahko pa ga je razumeti tudi kot resen poskus omajanja dotedanjih dogmatskih prepričanj katoliške vere. Lahko »odkritje, ki bo za vedno spremenilo zgodovino«, preoblikuje tudi vero? Koliko senzacionalnosti pravzaprav lahko prenese vera kot individualna duhovna vrednota, ki ne glede na preroka in njeno različno poimenovanje, bogati življenje, zagotavlja občutek varnosti, duševnega miru, vzdržuje navdih, hrepenenje? Pretekle izkušnje ponujajo misel, da vera posameznika človeka približa ljudem, vera družbe pa med njimi ustvarja nepremagljive razdalje. Je torej dokazovanje, da imajo eni prav in drugi ne, spravno, pomirjujoče, kar naj bi bilo za vero značilno?

Presodite, sploh če vam je znano, da avtorja nista pripadnika vere, katere dogme preizkušata…