Izpiham več zraka, kot ga vdihnem

Konec petdesetih let je študiral slikarstvo v rodnem Wuppertalu, sodeloval v gibanju Fluxus in z Nam June Paikom, je sodobnik Josepha Beuysa in Georgea Baselitza. Na likovnem področju dosledno ustvarja od konca petdesetih let in občasno razstavlja tako v Evropi kot ZDA. Na njegovi pregledni razstavi, prvi v Sloveniji, bodo na ogled dela na papirju – risbe, grafike in akvareli, nekaj slik in objektov ter ovitki plošč in plakati.

V prihodnjem tednu bo imel v Ljubljani kar štiri koncerte z različnimi zasedbami v okviru 54. jazz festivala ter dve odprtji razstav, svojo samostojno, v MGLC-u, na kateri bo prikazal svoja dela v letih od 1959 do 2013, ki bodo vključevala tudi njegova videnja slovenske pokrajine, druga z naslovom To je naša muska! pa bo obsegala fotografije različnih fotografov, ki so ga v objektiv lovili zadnja leta. Kustos razstave je Žiga Koritnik. Kot je povedal pred odprtjem, ima razstava namen doseči manjši pregled delovanja glasbenika Petra Brötzmanna od njegovih začetkov do danes. Vzporedna bo razstavi njegove umetnosti v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru v Ljubljani ter njegovim večkratnim nastopom na prihajajočem Jazz festivalu Ljubljana 2013. Vsebovala bo največ trideset različnih fotografij in bo počastitev enega največjih improvizatorjev našega časa, ki smo ga tudi pri nas že večkrat srečali. Razstava bo od 3. julija na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma.

Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so Wuppertalčana, ki je po mnenju mnogih najboljši živeči saksofonist na svetu, začeli odkrivati kot očeta hrupa. Danes ima status freejazzovske legende, ki je v najrazličnejših zasedbah igrala najbolj raznolike glasbe. Med drugim je Brötzmann na Japonskem večkrat sodeloval z nekdanjim članom skupine Sonic Youth, Jimom O'Rourkom. Pravi, da je v svetu freejazza vse po malem čudno: "Najprej seveda drži, da ko gre za denar in financiranje, nobena ministrstva za kulturo in podobne institucije nimajo posluh za nas. Smo tako rekoč na dnu njihove interesne lestvice." Izhaja iz kroga umetniškega delovanja skupine Fluxus iz šestdesetih, v kateri je med drugimi kar nekaj freejazzovskih pionirjev, ki so študirali umetnostno zgodovino, hodili na likovne akademije, zraven pa kot glasbeni samouki inovatorsko posegli v glasbeni svet. Kako sam gleda na ta odnos? "Sem samouk. Vsega, kar znam, sem se naučil na poti." Zato tudi ni nenavadno, da ima eden od dokumentarcev o njem naslov Vojak ceste. "Imel sem srečo, da sem vedno igral z glasbenimi mojstri. Verjetno je neka vez med likovno umetnostjo in improvizirano glasbo. Ko gre zame, mi je jasno le to, da slika in muzicira ista oseba z občutji in doživetji. Toda zame je odločilna razlika med obema praksama. Za glasbo sem se odločil, ker verjamem v skupinsko ustvarjanje. Če učinkuje, potem občutim, da sem nekaj zgradil. Užitek ob slikariji je intimnejši, zato morda manj kratkotrajen."

Umetnik pravi, da pogreša nekdanji občutek solidarnosti. "Ogromno je elektronske glasbe, toda le malo zares zanimive. Morda sem staromoden, toda improvizirane godbe in jazza se naučiš le tako, da ju preprosto igraš, da si stalno na poti, kjer razvijaš občutek skupnostnega igranja in življenja. Mladi ždijo doma za računalniki in skušajo ustvariti nove zvoke. (Zaničljivo pogleda proti svojemu macu na mizi, op. p.) Tudi tisti, ki ustvarjajo na svojih laptopih, v resnici samo posnemajo glasbila in ne izhajajo iz elektronskih naprav. Nič telesnega ni v tem. Težko opišem, toda kakšno noč gre glasbenik pri igranju tako daleč, da se skoraj telesno zlomi. Še alkohola ne more spiti po koncertu," se nasmeje in doda, da mu je neki švicarski znanstvenik izmeril njegovo fiziološko nenavadnost, ki kaže na to, da med igranjem, ki lahko traja tudi tri ure, izdihne več zraka, kot ga vdihne: "Zato sem včasih med dolgim in napornim igranjem kot v transu – možganom primanjkuje kisika, jaz pa sem kot zadet …"