Je šepetalka pri gledaliških predstavah. Gaja Pöschl odstira pogled v šepetalnico in proces njenega dela, ki je najbolj uspešno, če ostane občinstvu skrito, nevidno in neslišno.
Minil je teden, ki je pri nas morda najbolj zaznamovan s teatrom. Borštnikovo srečanje se je končalo s podelitvijo najvišjih nagrad, ki jih podeljujemo na področju gledališke umetnosti. Dopoldne pred slovesnostjo sva s fotografom pred službenim vhodom ljubljanske Drame, ob steni, polni plakatov, ki naznanjajo predstave nove sezone, čakala na Gajo Pöschl, ki naju je hip zatem že vodila po labirintu stopnic in hodnikov, okoli ovinkov in mimo ogledal do odra. Nekje na poti je gospoda, ki je hitel mimo, vprašala, ali lahko na odru prižge luči. In znašli smo se prav tam, na praznem črnem odru, pod ogromnimi urami, ki so visele s stropa. "Ure so iz Glembajevih," je navrgla, medtem ko so luči osvetlile še parter in balkone, ter se sprehodila do majhnega prostorčka ob robu odra, tik za rdečo zaveso, in prižgala bralno lučko. "Tukaj pa delam."
Do dela šepetalke prek oglasa v časopisu
Šepetalka. To je delo, ki ga Gaja Pöschl že šesto sezono opravlja v Drami. Sliši se čarobno, skrivnostno in predvsem zelo zanimivo. Medtem ko že sediva v klubu v kleti gledališke stavbe, pa Gaja že kmalu pomete romantične predstave pod preprogo, ko pove, da jo je do dela šepetalke privedel kar oglas v časopisu. Ravno se ji je iztekel status študentke in oglas je prišel kot naročen. Čez mesec dni je že sedela v "šepetalni škatlici", kot pravi šepetalnici, in spremljala prvo predstavo. "Ko sem začela, je bilo tu precej kaotično. Bil je oktober, ta pa je vedno pester. Veliko je obnovitvenih vaj predstav iz prejšnjih let, sezono skoraj vedno začnemo s premiero, začenjajo se vaje za nove predstave, Borštnikovo srečanje pa prinaša tudi veliko gostovanj." In tako je, po le nekaj pogovorih s kolegico šepetalko in spremljanju igralcev na obnovitveni vaji pred predstavo preprosto ... splavala.
"Moje delo se začne hkrati z igralčevim"
Šepetalkino delo, vsaj tako mislimo gledalci predstav, ki smo morda kdaj za hip ujeli svetlobo bralne lučke v šepetalnici, je igralcem pomagati, ko se na odru zaplete. Šepetalka je pri ustvarjanju predstave prisotna od prve uvodne vaje, pa dokler predstave ne umaknejo s sporeda. Več let, torej. "Moje delo se začne skoraj hkrati z igralčevim," pripoveduje Gaja, ki se je v gledališče zaljubila v gimnazijskih letih, delala kot gledališka hostesa, prostovoljno pa tudi kot asistentka režije prav v mali drami. "Skupaj z igralci in režiserjem berem besedilo, si zapisujem spremembe, naglase. Zabeležim si, ali bo predstava v pogovornem ali knjižnem jeziku, bodo igralci govorili z infinitivi ali brez ... Vse si zabeležim v knjigo." Naslednja faza, ko igralci stopijo "v prostor", torej na oder, je tisti čas nastajanja predstave, ko je delo šepetalke najpomembnejše.
Šepetalka je igralčeva varovalna vrv
"V tem obdobju nekateri igralci besedilo že znajo, a ko predstavo postavljajo na oder, ko morajo misliti na tisoč stvari, se lahko zalomi in zato smo tukaj šepetalke, ki skrbimo, da je besedilo pravilno naučeno." Svoje delo in odnos z igralci Pöschlova primerja s plezalci v steni. "Plezalec zagotovo zna plezati, a če mu zdrsne, je vseeno fino, da je priklenjen na varovalno vrv. V trenutku, ko se zatakne na vaji, tako igralcu ni treba prekiniti dogajanja, ampak sem tam jaz, da zinem, kar moram."
Odnos med igralcem in šepetalko mora biti sproščen, predvsem pa si morata zaupati. Skozi leta dela je Gaja tako igralce in njihov način priprave na predstavo kot tudi samo igro že dodobra spoznala, kar ji pomaga tudi pri njenem delu. Tako ve, pri katerem od igralcev bo imela več dela na vajah, pri katerem pa pozneje. Pred premiero, ko je koncentracija vseh največja, ima šepetalka sicer manj glasnega dela, je pa tudi zanjo to obdobje veliko bolj naporno. "Izjemno moram biti osredotočena, na predstavah s prstom sledim besedilu, s pogledom pa spremljam igralca in skupaj z njim govorim besedilo. Ko se zaplete, moram biti pripravljena in še pred občinstvom opaziti, da se je zataknilo."
Posebnega znaka, ki bi naznanjal paniko, nimajo. Gaja predstavo v mesecih dela tako dobro spozna, da so ji domači tudi vsi premori v besedilu, tako da navadno takoj ve, ko gre kaj narobe. "Se je pa tudi zgodilo, pri res dobrih igralcih, da so luknjo tako spretno prekrili, da je še jaz nisem opazila, po predstavi sem jih pa poslušala," na takšne in drugačne prigode opozori šepetalka, ki dela s seboj domov ne nosi, prav tako pa besedila pred prvo vajo ne prebere, temveč ga študira skupaj z ansamblom. Njen urnik je deljen, v teatru med dopoldanskimi vajami med deseto in drugo, vrne pa se za večerno predstavo ali, ko predstave ni, na še eno vajo.
"Delo vsakega se mora vsakič znova skladati tako, da predstava zaživi"
Kaj ji je v večje zadoščenje – da predstava mine brez napak ali da igralci potrebujejo njeno pomoč? "Zagotovo se najbolje počutim, če svojo nalogo dobro opravim. Če se pojavi luknja, da pravilno ujamem trenutek in igralcu pomagam. Da me sliši. Najlepše se mi zdi, da je igralec med igro dovolj sproščen in da mi zaupa, jaz pa zaupanje upravičim."
Čeprav so morda le igralci, na premieri še režiser, izpostavljeni aplavzu, Gaja opozarja, da je gledališče timsko delo. "V ozadju je veliko ljudi, delo vsakega se mora vsakič znova skladati tako, da predstava zaživi, kot si jo je zamislil režiser. Tu so vodja predstave, lučni mojstri, rekviziterji, garderoberji, tehniki, scenski fantje ... Mislim, da se tudi igralci zavedajo te soodvisnosti."
"Romantike tukaj ni"
Čeprav se zdi delo šepetalke svojevrsten privilegij – ne nazadnje gledališč pri nas ni nešteto, v največjem, v Drami, pa delajo le tri šepetalke –, njena vloga pa se zdi na meji med čarobnostjo igre in pričakovanji gledalcev malce romantična, Gaja takšne misli kaj hitro zatre. "Romantike tukaj ni. Privilegij se izgubi, ko greš čez dolge mesece vaj, ki vsekakor niso ne romantične ne zelo poetične. Včasih so lahko zelo naporne."
A v gledališču se je našla. Morda ne samo kot šepetalka, temveč kot "del procesa, pri katerem iz besedila na papirju nastane nekaj živega, kar večer za večerom po svoje živi na odru", o posebni vezi, ki jo je spletla z gledališko hišo, predvsem pa z ljudmi, ki v njej ustvarjajo, pripoveduje Pöschlova. "Poseben užitek je to, da režiser po premieri gre, predstavo pusti, kakršna je, ti pa ostaneš ob njej. Če premiero vidimo kot neko rojstvo, jaz lahko spremljam življenje predstave. To pa je nekaj posebnega, če imaš rad gledališče vsaj toliko, kot ga imam jaz."
1
