Elisabeth Sikora: Londonska muzikal scena je tista, ki je "top"

Ugodi lahko tudi zahtevnemu povpraševanju občinstva, željnega operet in muzikalov. Kavarnica Leopold v istoimenskem muzeju v muzejskem kvartu, enem izmed desetih največjih kulturnih kompleksov na svetu, je bila s svojim šarmom in intelektualnim pridihom idealno mesto za sestanek z gospodično Elisabeth Sikoro, eno najuspešnejših avstrijskih igralk v muzikalih. Njena zgodba o uspehu se je pravzaprav začela pri 14 letih, ko ji je stric podaril zgoščenko z glasbo iz muzikala Elizabeth. Kako prikladno, ne? Kot je povedala, so jo pesmi v trenutku očarale. Neprestano jih je poslušala in jih prepevala. Ko je ugotovila, da zna peti, ni bilo več poti nazaj. "Morala sem postati nekdo, ki bo lahko stal na odru in občinstvu skozi pesmi podal zgodbo," je nekoliko zasanjano dodala. Vendar pa starši nad njeno idejo sprva niso bili najbolj navdušeni. Postavili so ji skorajda ultimat. Obljubiti jim je morala, da bo po opravljeni maturi najprej poskrbela za "pravo" izobrazbo, šele nato lahko pride na vrsto študij muzikala.

Po študiju jezikov (govori jih kar pet) in ekonomije je končno lahko začela uresničevati svoje sanje. Opravila je sprejemne izpite na glasbenem konservatoriju na Dunaju, smer muzikal in opereta, vse drugo pa je, kot pravijo, zgodovina. Pokrovitelj študija je mesto Dunaj, zato se je lahko izobraževala brezplačno. Ker vsako leto sprejmejo le osem novih študentov, je bila s svojim prvim "uspehom" nadvse zadovoljna.

Na vprašanje, kateri je njen najljubši muzikal in zakaj, je po nekajminutnem razmisleku odgovorila, da jih je kar precej, a posebno mesto v njenem srcu nosi muzikal My Fair Lady, katerega osnova je Pygmalion Bernarda Shawa. Po ogledu filmske verzije z Audrey Hepburn je ugotovila, da bi bil pravi igralski izziv upodobiti prodajalko cvetja Elizo Doolittle in se preobraziti iz prostaškega dekleta v uglajeno žensko visoke družbe, "pa še glasba Fredericka Loeweja in pesmi Alana Jaya Lernerja so neverjetne". Zelo ji je pri srcu tudi Aida, za katero je glasbo spisal sam Elton John, upesnil pa Tim Rice. V tej predstavi so predvsem liki tisti, ki jo privlačijo.

Med predstavami, ki pa jih je že odigrala, se je zaljubila v Šah, za katerega sta glasbo prispevala nekdanja člana legendarne skupine Abba Benny Andersson in Björn Ulvaeus, za besedilo komadov pa je poskrbel Tim Rice. Upodobila je eno izmed dveh glavnih ženskih vlog. S to predstavo je gostovala v Nemčiji v mestnem gledališču Lüneburg blizu Hamburga.

Delo igralke/igralca v muzikalih na prvi pogled deluje res kot nekaj, kar bi si slehernik neizmerno želel. Seveda gre za navdušujoč proces, ki te na koncu tudi nagradi, a je delo obenem tudi zahtevno in naporno. Ko Elisabeth zaključi s predstavo, ne počiva na "lovorikah svoje zmage", temveč se vsak dan na novo "bori" z obstojem na izredno konkurenčnem igralskem trgu. Zato vsak dan skrbi za svoj inštrument, svoj glas. Po nekaj ur na dan vadi petje, se ogreva, gre skozi pesmi, ki jih ima rada in ki jih potrebuje za številne avdicije. Ima tudi novega učitelja petja, s katerim odkriva stvari, ki jih prej ni.

Dotaknila sva se tudi njene želje po nastopu v filmski različici muzikala: "Seveda bi nastopila tudi v filmu. Je pa delo pred kamero drugačno kot na odru. Pred predstavo v gledališču vadiš in vadiš, ko stopiš na oder, se vse odvije v dveh ali treh urah, nato je vsega konec. Ko pa gre za film, se moraš natančno pripraviti za vsak prizor posebej. Resda ga lahko velikokrat ponoviš, a vsakokrat je lahko prizor drugačen, saj ni zagotovila za stoodstotno kontinuiteto. Film tudi nudi svobodo širšega umetniškega ustvarjanja, nudi možnost večjih detajlov. Nazadnje sem si ogledala Lak za lase (Hairspray) režiserja Adama Shankmana. Končni izdelek se mi je zdel fantastičen, ker lahko s filmom narediš več, kot to ponuja omejen prostor odrskih desk."

Kako pa je kaj s tujino? Si je kdaj želela nastopiti na Broadwayu v New Yorku ali na West Endu v Londonu? "Seveda!" skoraj zavpije ekstatično in nadaljuje: "To je želja vsakogar, ki je v tem poslu. V Londonu obstaja enoletni podiplomski študij in po koncu tega študija pripravijo veliko prireditev z igralci, na katero so vabljeni številni agenti in režiserji predstav. Če imaš srečo, te lahko že tam doleti vloga tvojega življenja. Sicer sem se prijavila na ta študij, a sem bila na čakalni listi in se žal prireditve nisem mogla udeležiti. A kljub temu, nekega dne bo nastopil tudi moj čas. Je pa študij 'tam gori' izredno drag." Sicer je po njenem mnenju londonska muzikal scena tista, v kateri moraš biti, tista, ki je "top".

Del njenega poklica je tudi neprestano izpopolnjevanje in izobraževanje. Zelo rada se udeleži delavnic doma in v tujini. Delavnice potekajo predvsem v Londonu, ali čez lužo, so pa tudi izredno dobre delavnice v Avstriji z učitelji iz Londona. "Nedavno sem se prijavila na eno izmed njih, a nisem prejela nobenega odgovora. Sicer sem se pred kratkim na Finskem udeležila delavnice na temo operete in klasičnega petja, ki jo je vodil moj nekdanji učitelj petja. Preden sem v sezoni 2008/09 v Gradcu nastopila v Zgodbi z zahodne strani, sem se udeležila plesne delavnice. Brez tega v našem poslu ne gre," zaključi resnobno, a se že v naslednjem trenutku z nalezljivim nasmehom obrne proti fotografu Boru in ga vpraša: "Bo v redu?"