Deja Crnović

Ponedeljek,
30. 5. 2011,
8.54

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 30. 5. 2011, 8.54

8 let, 7 mesecev

Borut Bučinel: Komičnega ne znam delati, komičen sem lahko na pivu

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Borut Bučinel je lučni oblikovalec, plesalec in režiser, ki je v gledališču Glej s predstavo Šajning ustvaril pravo gledališko srhljivko.

Osemindvajsetletni Ajdovec Bučinel od svojega 14. leta živi in ustvarja v Ljubljani. Med obiskovanjem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo se je v gledališču Glej, pri Igorju Remeti, začel učiti lučno oblikovanje, pri Sebastijanu Stariču iz KUD Pozitiv pa ples. Danes ustvarja tudi kot režiser, snema videospote ter pomaga pri organizaciji festivalov, kot so Ana Desetnica, Mladi levi in Eksodos ter Svetlobna gverila, ki poteka te dni. "Vsako leto režiram po eno predstavo, s plesom pa se zadnje čase bolj malo ukvarjam, saj je v gledališču težko početi več stvari hkrati. Je pa zagotovo za vsakega gledališkega ustvarjalca koristno, da zna več stvari, saj potem bolje razumeš, kaj lahko od koga v predstavi zahtevaš." Ker študija lučnega oblikovanja pri nas ni, se je Bučinel učil iz prakse. "Pri lučnem oblikovanju je najbolj pomembna magija, pomaga pa tudi znanje, ki ga pridobiš z ogledom čim več predstav. Redno spremljam predstave v Gleju in Kreatoriju, obiskujem pa tudi večja gledališča." Svoj režijski prvenec je doživel pod mentorstvom Sebastijana Stariča pri predstavi Polnoletna, njegova prva solo predstava pa je bila Zimska pravljica, ko se je tudi prvič začel ukvarjati s srhljivim v gledališču.

Obraten od klovna

V gledališču Glej lahko junija ujamete Bučinelovo predstavo Šajning, ki temelji na delu The Shining, kultni knjigi Stephena Kinga in filmu z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. "Problem pri Šajningu je bil, da ko prebereš tako izvrstno knjigo in ko gledaš tako dober film, ne moreš narediti presežka. Če se lotiš tako ambicioznega projekta, lahko samo razočaraš. Zato sem se odločil, da je The Shining samo podlaga, ali knjiga ali film, predstava pa nadaljevanje, kaj se zgodi, ko se knjiga ali film konča." Predstava tako gradi na vizualnih in zvočnih efektih, ki v majhni dvorani Gleja pričarajo pravo gledališko srhljivko, zaradi katere mlajšim od 14 let priporočajo ogled s spremstvom polnoletne osebe.

Srhljivo se sicer pogosto pojavlja v Bučinelovem delu, sam pravi, da zato, ker komičnih stvari preprosto ne zna delati. "Če vzamemo klovna in to neko predpostavko, da je klovn na odru smešen in vesel, v zasebnem življenju pa žalosten lik, sem jaz ravno obratno. Skozi predstavo se lahko nekako očistim. Zimsko pravljico sem na primer delal po smrti nonota in samomoru prijatelja in predstava je bila poklon njima. Ne znam delati komičnih stvari, komičen sem lahko na pivu."

Gledališče kot čarovnija

Čeprav se Šajning ukvarja predvsem z vzdušjem, je v njem tudi besedilo, s katerim se Bučinel pri prejšnjih predstavah ni veliko ukvarjal. "Sam se prej s tekstom nisem ukvarjal, niti najmanj. Največ sem delal atmosferične predstave, kot na primer Čuda so potna gospodova, ki sem jo delal na podstrešju dijaškega doma Ivana Cankarja. Tam si šel mimo ladje, mimo pajkove mreže, mimo nekih vizij in že sam prostor je dal toliko, da tekst ni bil potreben. Tudi pri tej predstavi sem se ukvarjal s triki, srhljivim, ko se je na primer krožnik dvignil z mize, zletel v strop in se razbil. In to je delovalo srhljivo. V bistvu so to triki, ki delujejo v gledališču, kjer pričakuješ drugačne stvari," vendar priznava, da je ustvarjanje srhljivke ali grozljivke v gledališču zelo zahtevno. "Občinstvo je na tribuni, na vsaki strani ima vsak nekoga, ki se ga lahko prime. Šele ko je razbit prostor, ko v Šajningu recimo Jack s sekiro zamahne proti občinstvu, se lahko začne pravo vzdušje, pravi strah."

Navdih za trike, ki jih uporablja v svojih predstavah, je dobil tudi pri svojem nekdanjem sostanovalcu, Coreu Balfourju, ki je "izvrsten izvajalec in igralec, ampak njegovo življenje je pa čarovnija. On je poln trikov in včasih mi je tudi svetoval, kako doseči kakšen efekt v gledališču."

Vonj je kot inštrument

Pred dvema letoma je v Cankarjevem domu pripravljal predstavo Parfum, ki pa se je, v nasprotju s pričakovanji ukvarjala z najbolj neprijetnimi vonji na svetu. "To so bili super vonji. Vonj je atmosferičen, v predstavah imam pogosto kadilo, tukaj pa sem se ukvarjal z neprijetnim, kako se vonji nalagajo eden na drugega. Če si v Cankarjevem domu zamudil predstavo, je že tako smrdelo, da ne bi bilo za zdržati, če pa si bil tam od začetka, si zaznaval samo nove vonje. Zalo močni vonji so izgorjeni. Recimo zažgani lasje, kadilo … A najbolj močan vonj poznajo lovci, ko dajo ribe v kozarec za vlaganje, in pustijo, da dva meseca počiva na soncu. Ko riba zgnije, z njo lovijo lisice. In to res smrdi," se je zasmejal Bučinel, ki je ta vonj podtaknil tudi gledalcem svoje predstave v Cankarjevem domu. "Vonji so kot inštrumenti, lasje smrdijo kot zvok činele, riba je pa tak bas, ki se širi. In tako zasmradiš celo Štihovo dvorano v Cankarjevem domu …" Gledalci so pred predstavo sicer dobili odišavljen robček, ki so ga lahko uporabili v najbolj ključnih trenutkih, a umikanje v višje dele dvorane ni pomagalo, saj so se vonji dvigali po celotnem prostoru.

Telefon namesto kamere

Na vprašanje, katere stvari so vplivale nanj v otroštvu, Borut odvrne, da se ne spomni. V mladosti je namreč v prometni nesreči izgubil spomin in danes naj bi bil povsem drugačen, kot je bil v mladosti. "Ne spomnim se ničesar, prijatelji, ki me poznajo, pravijo, da sem bil prej bolj zaprt, boječ, zdaj sem pa bolj na način ′piči, gremo!′, skušam izkoristiti čim več stvari, najbolj pa uživam v potovanjih."

Bučinel snema tudi kratke videe in videospote, zato je tudi njegov naslednji projekt filmski. Svoje filme snema kar z mobilnim telefonom, s katerim snema tudi kratke dokumentarne filme o gostovanjih. Prav gostovanja in potovanja po svetu so njegovo največje veselje. "Teater je zelo priročna stvar, če si želiš potovati, a ne kot turist. Lučkarji so budale povsod po svetu in z gostovanji spoznaš socialno realnost, ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi kot ti. Tako ugotoviš, da je slovenska, pa tudi evropska gledališka publika med najzahtevnejšimi na svetu. Stalno pričakujemo presežke, nekaj novega, zato so gledališke predstave pri nas v primerjavi z azijskimi precej drugačne, saj delamo tudi v boljših razmerah."

Bučinelov Šajning je možno videti junija v Gleju, peklensko vzdušje pa z reflektorji pričara tudi v predstavi Zaprta vrata v režiji Mareta Bulca v Prešernovem gledališču v Kranju.