Agatha Christie: ženska, ki je strah pred smrtjo premagala z ubijanjem ljudi

Agatha Christie je napisala 66 kriminalnih romanov in 14 zbirk kratkih zgodb. S svojimi liki, kot so Hercule Poirot, Jane Marple in drugi, je osvojila srca tako ljubiteljev in ljubiteljic kriminalk kot širšega kroga bralcev in bralk, zaradi česar je postala najbolje prodajana avtorica vseh časov; po nekaterih ocenah naj bi več knjig "prodal" le Shakespeare.

Vprašanja, kdo je v resnici avtorica, ki je v svojih romanih umorila na desetine ljudi, se je v predstavi Agatha lotil Nebojša Pop – Tasić.

Napeti romani, dolgočasna avtobiografija Agatha v režiji Dušana Mlakarja prisega na minimalna pripovedna sredstva, skromno opremljeno študijsko sobo pisatelja, ki dobi nalogo, da o Agathi Christie napiše gledališko predstavo, kar pa je, zaradi bojda neizmerno dolgočasne avtobiografije, praktično nemogoče.

Karl Jederman, ki ga odigra Gašper Jarni, se zato v svoji domišljiji zateče k pogovorom z avtorico, prek katerih želi izvedeti kaj pikantnega iz njenega zasebnega življenja, kaj o njenem izginotju po ločitvi, ko naj bi izgubila spomin, ali pa kakšno podrobnost, ki bi dokazovala, da vendarle ni imela srečnega otroštva.

So lahko srečni otroci dobri umetniki in umetnice? Predstava, ki se sprva osredotoča zgolj na eno avtorico, v vlogi Agathe Christie je preprečljiva Barbara Vidovič, ki spretno preklaplja med številnimi obrazi avtorice, začne odpirati precej širša vprašanja o razmerju med biografijo in fikcijo avtorja ali avtorice. Besedilo Pop Tasića je v tem še posebej spretno, saj lik Agathe skozi svoje alter ege, ki jih prevzema, načenja tako vprašanja mrhovinarskega brskanja po zasebnosti kot vprašanja spola v družbenem kontekstu.

Zakaj je za uspešno avtorico dejstvo, da obvlada svojo obrt in da pri pisanju misli na trg, očitek, zakaj častimo pisatelje genije, ki se na bralstvo požvižgajo, zakaj je srečno otroštvo v ustvarjalnem svetu dojeto kot ovira. Agatha Christie naj bi svoj strah pred smrtjo, ki ga imajo tudi srečni otroci, reševala tako, da je v romanih ubijala druge. Lahkotno o velikih vprašanjih Gašper Jarni in Barbara Vidovič se ves čas poigravata s stereotipi, ki jih imamo na primer o nesrečnih biografih in uspešnih pisateljicah, z drobnimi vložki, kot so pogledi k občinstvu, pa predstavi dodajata humorno lahkotnost.

Predstava Agatha se tako avtorici najbolj približa prav z vzdušjem, torej z velikimi vprašanji in lahkotnim, udobnim vzdušjem, medtem ko resnica o pisateljici še naprej, kot se za avtorico kriminalk spodobi, ostaja zavita v skrivnost.