Torek, 1. 5. 2012, 19.24
8 let, 10 mesecev
635. Črni grobovi, Vol. II
Črni grobovi na vsaki strani njenega. Uveli rožmarin črní na zemlji ostri ob vegastem nagrobniku iz črne skale, na njem temnijo črke njenega imena, če ga sploh poznaš; zapisano odločno nerazločno s tvojo majavo in prepusto je pisavo! Črna je temačnost redkih sončnih dni, ob jutrih se na črno zbirajo oblaki težki, dežne kaplje v harmoniji izzvenijo, dneve vedno znova ponižno očrnijo, veter vljudno vèje v črnini, sonce senco meče na bel pesek črnih barv, ali pa le grma črn je zlovešč obris, ki grozovito meče senco na njen črn napis. Svečka je ugasnila neprižgana, čakajoč, boječ, ni prenesla črne misli na plamene, ki ožgal bi njene vse duše plasti – menda jo je prodala, odločno nerazumno, hudo prehitro in preveč poceni. Jutri bo naslov v časopisu, da so jo pozabili zakopati, v krsto črno položiti, jo do čisto črnega sežgati. Tako miren in spokojen je zdaj ta črn grob, tako prazen je, čeprav v mislih v njem leži, črn nič jo vedno znova pomiri, v črnem vse-niču morda sokratovsko zaspi.