27. kratka zgodba: OBRIŠI PRAH, OBJEMI ME

Lara se je obrnila le toliko, da ga je videla s kotičkom očesa: »Nič ni. Vse je v redu.« »Ne laži mi Lara, poznam te in vidim ti v očeh, da trpiš. Povej mi prosim, ker ne morem več. Nesrečna si in to že kar lep čas. In vsakič mi odgovoriš, da je vse v redu, vse OK. Vendar vem, da ni! Saj nisem slep za božjo voljo!« Lara je obrnila svojo svetlolaso glavo ter si z rokami zakrila obraz. Bojan se ji je malce približal ter ji nežno prigovarjal. »Daj Lara prosim te. Tvoj nesrečni obraz mi razjeda srce, saj veš, da mi je mar zate.« »Ne govori neumnosti!« je zavpila ter se kar naenkrat obrnila proti njemu. Na obrazu se ji je risala odločnost. »Pusti me že. Tako ali tako ne bi razumel četudi bi ti povedala.« »Kako si tako zelo prepričana v to?« »Pha! Ti večni optimist, ki deli samo srečo in daje drugim pridige in filozofske nasvete. Oh, ti pametni Bojan. Da ne govorim o tem, da ima vsaka stvar zate neko relacijo z bogom. Pa kdaj boš dojel, da takoimenovanega boga sploh ni?! Kdaj boš pristal na realnih tleh ter začutil bitje tega sveta? In ko boš začutil ta ritem, mi daj vedeti. In ko se bova dobila, te bom vprašala če se ti še zdijo vsa drevesa tako zelo zelena, vsa morja tako neskončna, vsi ljudje tako prijazni? In ali vidiš srečo v tem kar delaš ter ali si zadovoljen s tem kar si postal? In če boš takrat pozabil na vso hinavščino tega sveta, na vso umazanijo tega človeštva me pogledal v oči in mi rekel, da si srečen…Šele takrat bom priznala, da sem jaz tista ki drugače gleda na svet, tista ki ne spada sem. Tista, ki se je motila.« »Ne razumem te. Kaj pričakuješ od mene? Kaj bi rada da naredim? Povej mi, ker očitno si ti tista pametna, ki ve vse o tem življenju. Povej mi, no. Zakaj zdaj molčiš?« »Kaj jaz pričakujem od tebe?! Raje mi povej kaj ti pričakuješ od mene?« »Pha. Otrok.« »Jaz? Otrok?Ja oprosti, ti… neotrok!« je nerodno siknila Lara ter zožala oči. Bojan se je samo zasmejal. Gledal jo je naravnost v oči, na obrazu pa mu je igral prezirljiv nasmešek. Lara se je vdala in zavzdihnila: »Poglej, tole nikamor ne pelje. Sploh ne vem zakaj sva se dobila. Bila je napaka, velika napaka.« »Kako pa to?« je sarkastično vprašal. Srepo ga je pogledala in nadaljevala: »Bolje bo da grem domov, ker tole res ne pelje nikamor.« »Prav, pa pojdi.« je ravnodušno rekel, čeprav ga je v duši zaskelelo saj je vedel, da jo počasi korak za korakom izgublja. Pravzaprav je vedel, da jo je že izgubil. Pa čeprav ni vedel kaj je naredil narobe ali če je sploh on tisti, ki je kriv za vse to. In ko je odhajala s hitrimi koraki proti glavni cesti, je vedel, da odhaja iz njegovega življenja za vedno. Lara je potegnila na plan svoj ipod ter si v ušesa vtaknila slušalke. Poskušala je pozabiti na to polomijo, ki se je pravkar zgodila. Poskušala je skriti čustva, solze, ki so ji silile v oči... Na sebi je še čutila njegov pogled, ko je izginila v stransko ulico. Pravzaprav ni točno vedela kam je namenjena, prepustila je, da so jo njeni hitri in odločni koraki peljali svojo pot. Takoj ko je izginila iz njegovega vidnega polja je upočasnila ter zaprla oči. Vse kar se je podilo po njeni glavi zadnje dni je začelo pronicati skozi oči. Solze so se kakor diamanti bleščali ter polzeli po njenem bledem obrazu, ga delile na tri dele. Toda njen izraz na obrazu se ni spremenil niti za trohico. Usta se niso spačila v grozovit krik bolečine, oči pa so ostale prazne in utrujene. »Zakaj?« je rekla polglasno ne da bi se tega sploh zavedala. Niti sama ni točno vedela zakaj se je to spraševala in glede česa. Vedela je le to, da je s temi petimi črkami le poudarila turobnost nastale situacije. Tega popolnega kaosa, ki se mu je reklo življenje. Minuto za minuto je bilo več prask in lukenj v tako imenovani hiši enkratnega doživetja. Pod se je namočil ter začel počasi gniti, na stenah so bile vidne sledi vlage, s stropa je odpadal star omet in zrak je bil poln grenkobe in malodušja. Slike so v razbitih okvirjih ležale po tleh ter delale družbo zmečkanim listom počečkanih z debelimi besedami krivde in nemoči. Medvedek iz njenih otroških dni je ležal nekje v temnem kotu ter kričal na pomoč, toda pajčevina, ki ga je obdajala je dušila njegove prošnje, kakor je Lara dušila svoje otroštvo. Tlačila ga je globlje v notranjost, ga skrivala pred svetom. To je bila njena skrivnost, njen ključ do razumevanja sebe. Nikomur ni pustila, da bi prisluhnil njeni zgodbi, prebral njene zapise zarezane v njeno srce. Počutila bi se ranljivo. Do sedaj ji je uspevalo vse to prekriti z nekaj nasmeški, mogoče kakšno šalo, dvema. Svoje brazgotine je dobro skrivala, ter si pridno lizala rane, ki pa se niso nikoli docela zacelile… Odprla je oči ter poskušala izostriti zamegljeni pogled. Brez prave volje je začela hoditi proti avtobusnemu postajališču. Ni se menila za vprašujoče poglede mimoidočih, gledala je predse s steklenim pogledom ter poskušala ne razmišljati o ničemer. Že kot nešteto krat prej je pobrala svoje razbitine življenja, jih previdno prijela v roke v upanju, da ji bo tokrat mogoče uspelo sestaviti tolikokrat razbite upe in sanje. Zopet je zavel hlad okoli nje, njen ledeni ščit se je obnovil. Na obrazu se ji je narisal nasmešek, za katerim je že kot neštetokrat prej skrila svoja ranjena krila. Globoko v sebi pa ni vedela koliko krat bo lahko še zdržala…