Vzpon Bele krajine

Bela krajina je ena od slovenskih regij, kjer prebivalcem ni treba imeti vinjete za avtocesto. Ker tam pač ni avtocest. Večina Slovencev se z Belo krajino sreča le, kadar gredo na hrvaško morje po bližnjici. Ali kadar na televiziji vidijo zelenega Jurija. Večina niti ne ve, da se tam dobro jé in v zadnjem času tudi dobro pije. Kajti Bela krajina se na zemljevidu Slovenije počasi zarisuje kot vinorodni okoliš vrhunskih vin. Pokrajina med Gorjanci in državno mejo se deli na metliški, črnomaljski in semiški vinorodni podokoliš in je zaradi svoje lege idealna za rdeče vinske sorte. Eno belokranjsko vino pa kljub temu pozna tudi povprečen Slovenec – metliško črnino. To vino je poleg terana in cvička edino v Sloveniji označeno z oznako PTP, priznano tradicionalno poimenovanje. Je mešanica modre frankinje, ki prevladuje, dodane pa so ji še žametna črnina in še nekaj drugih rdečih sort, kot so portugalka, šentlovrenka in gamay. Vse te sorte so značilne za belokranjski okoliš.

Toda v zadnjem času se predstavljajo tudi z belimi vini. Do zdaj so bila med belokranjskimi belimi vini najbolj znana sladka vina in Belokranjec, mešanica laškega rizlinga, kraljevine, belega pinota, chardonnaya, sivega pinota, zelenega silvanca in renskega rizlinga. Toda tako Metliška črnina kot Belokranjec sta bolj ali manj ostala na ravni namiznih vin. Zdaj pa manjši vinarji skušajo belokranjska vina dvigniti iz povprečja. Takšna je tudi klet Šturm, ki je bolj znana po predikatnih oziroma sladkih vinih, a ker sladkega vina ne moremo piti vsak dan, je Otmar Šturm naredil zelo zanimivo zvrst belega vina. Kaj kmalu se lahko zgodi, da Bele krajine ne bomo poznali le po brezah, temveč tudi po odličnem vinu.