Vinske poti v mestu in na vasi

Začne se res kulturno: z godci, ob rahlih trkih kozarcev, brez komolčenja pred stojnicami. Okoli enih običajno nastane nepopisna gneča: na poti na tržnico ali z nje se meščani kot grozdi lepijo na stojnice z vinom in pijejo, kar pač pije njihova družba. Nekaj ur pozneje pa postanejo vrečke iz tržnice že težke, glave brez kosila razvnete in debate vse bolj glasne. Res pa je, da med obiskovalci vinske poti v Ljubljani ni veliko resno pijanih osebkov. Verjetno zato, ker gre vendarle za uglajene meščane in ker so srkali vrhunsko vino. Verjemite mi – nekateri ga res srkajo od začetka do konca prireditve. No, dobra stran pa je tudi, da vino vsaj pijejo iz lepih kozarcev. Tako vse skupaj deluje uglajeno in ne kot gasilska veselica.

Toda posebna izdaja Ljubljanske vinske poti, ki bo od jutri dalje ves teden razveseljevala tudi košarkarske navijače, pravzaprav ni prava vinska pot. Je bolj festival – edina pot, ki jo naredijo obiskovalci, je od stojnice do stojnice. Prave poti so tiste, ki nas po vinorodni regiji vodijo od vinogradnika do gostilne. A pri slovenskih vinskih cestah je vedno tako, da so z nekaj izjemami tako minorne, da se na njih obiskujejo male zidanice namesto pomembnih kleti. Pomislite samo, da imamo pri nas 20 vinskih poti, ki skupaj merijo 900 kilometrov. Ali bi šli denimo na Gornjedolenjsko vinsko cesto, ki gre od trebanjskega preko sevniškega do škocjanskega okoliša, kjer bi vas v zidanicah (in piceriji) gostili s cvičkom in klobasami? In ali bi tja poslali gosta iz tujine? Žal je tako, da se večina vinskih poti zelo lepo sliši, ko so zapisane na papirju, v naravi pa so precej borne, kleti zaprte, domačih klobas pa je že zmanjkalo. Čeprav pa je res, da je večina vinskih poti izredno slikovitih in se že zavoljo tega splača potruditi in jih prehoditi, vino pa lahko mirne duše izpustite. Razen seveda v mestu: tam se je treba pokazati s kozarcem v roki in poznavalskim izrazom na obrazu.

Dolfo Merlot reserve 2005 Kmetija Dolfo, ena vodilnih kleti v Brdih, je ime pridobila po Adolfu, dedku zdajšnjega gospodarja Marka Skočaja. Kmetija je v vasi Ceglo v Goriških brdih, posestvo pa obsega kar 14 hektarjev vinogradov, ki se razprostirajo tudi na italijansko stran Brd. Poleg merlota, cabernet sauvignona, rebule, sauvignonassa in sivega pinota so zdaj spet zasadili chardonnay, saj bodo v oktobru na trg poslali tudi prvo peneče vino. Ljubitelji vina so takoj vzljubili njihova vina, sledil je uspeh, ki je botroval širitvi vinogradov, izgradnji nove kleti in ureditvi degustacijske sobe.

Vino je rubinasto rdeče barve z rahlimi rjavimi toni in kompleksnimi aromami. Umirjen, a pester vonj zrelega, džemastega jagodičevja, sušenih vrtnic in gozdnih sadežev, ter poprasta sled v ozadju naredijo vino zelo privlačno. V ustih je vino zelo pestrega okusa, a še vedno ima lepo umirjeno kislino in čvrste, žametne tanine. Eleganca, svežina, dolg pookus in harmoničnost ta merlot uvrščajo v sam vrh najboljših slovenskih merlotov.

Ker gre za vino polnega okusa, bo najboljša kombinacija k rdečemu mesu na žaru, divjačini, zrelim sirom in temni čokoladi.

Sorta: merlot Stopnja alkohola: 13,50 % Sladkorna stopnja: suho Cena: 15,60 evra, evino.si

Ocena: 8,5

Ocenjuje: Nina Čarman, eVino.si