Vila Herberstein: Kuharjeva selitev v Šaleško dolino

Ko je bil Žiga Debeljak prvi človek Mercatorja, je na mesto šefa najprestižnejše restavracije v Ljubljani postavil Andreja Kuharja, ki je prej vihtel kuhalnico v Nemčiji in na Bledu. Žiga Debeljak je pred časom odšel v Gorenje in zdaj, dve ali tri leta pozneje, je v Velenje odpotoval tudi Andrej Kuhar.

Vila Herberstein stoji na gričku nad Velenjem. Ima lep park s fontanama, ki ne bi smeli biti tako bazensko modre barve, in razgled na socialistične bloke, v ozadju pa je videti še orjaški debel dimnik, ki puha v nebo nad Šaleško dolino. Tisto popoldne je padal dež in kljub ugodnim temperaturam smo se pred nevihto skrili kar v vilo.

Notranjost graščinice je urejena, poleg dvoran z velikimi mizami in udobnimi stoli imajo tudi prav poseben separe, kamor se verjetno skrijejo tisti, ki si ne želijo, da bi se razvedelo za njihove posle. Prepričani smo, da se veliki posli iz Šaleške doline sklenejo v teh prostorih. Morda bi vse skupaj učinkovalo še bolje, če bi hladilne omare lokalnega proizvajalca iz jedilnice prestavili k točilnemu pultu, med drugo tehniko, a to so podrobnosti, ki jih lahko hitro popravijo. Dva močnejša možakarja, pa bo.

Pomembnejše delo v kuhinji je Kuhar že opravil in kot zgled mnogim mojstrom avtorske kuhinje na Štajerskem pokazal, da kreativno ne pomeni nujno premalo in da je povsem spodobno vinsko karto mogoče sestaviti brez velikega pompa in tujih sommelierjev. Morda bi omenili le to, da je bil med našo večerjo ritem, v katerem so nosili jedi, malce prepočasen.

Pozdrav iz kuhinje je bila okisana in rahlo pikantna solata iz ajdove kaše. Da bi bolje stekla, so prinesli še mehko maslo in dve vrsti svežega kruha (s semeni in brez). Na tem mestu je treba povedati, da so Kuharjeve jedi z razliko od stvari, ki jih je ustvarjal pred leti na Bledu in pred mesecem ali dvema v Maximu, v Vili Herberstein lažje, manj zapletene in iz cenejših sestavin. Tudi število jedi v jedilnem listu je manjše, kar seveda olajša izbiranje. Cene? Veliko nižje kot prej. Kosilo z juho, glavno jedjo in sladico je pri mojstru v Velenju po 17 evrov.

Med predjedmi, ki jih ne ločijo na hladne in tople, ponujajo patagonske gambere v tempuri na solatni posteljici, polže v pikantni omaki, pa še eno tempuro – tempuro rakovih repov, dobiti je mogoče še lososa ali spomladansko solato s piščančjimi jetri. Naše omizje se je odločilo za odtenek manj eksotične jedi. Pripravili so nam (eno najboljših v naših krajih) domačo piščančjo pašteto s hruškami, tartufi in medom ter gosja jetra s črnimi orehi na topli solati čičerike.

Kot so ugotovili že mnogi pred nami, je nova kuhalnica v Vili Herberstein verjetno naš največji strokovnjak za pripravo gosjih jeter v vseh pojavnih oblikah in tudi v našem primeru ni odpovedal. Ob predjedeh in pozdravčku smo pili aktualni prijeten Puklavčev chardonnay Gomila, ki so ga točili na kozarec, pri glavnih pa smo lahko dobili kozarec modrega pinota Saksida, ki se ni niti približno izkazal.

Še prej pa smo pojedli dve juhi. Govejo skuhajo skoraj brez rezancev, le s ščepcem soli, v njej je nekaj kock govedine, veliko korenja, brokoli in celo koleraba. Na drugi strani je bila izvrstna špargljeva kapučino juha in če nas spomin ne vara, je bila veliko večja, kot so bile podobne spenjene juhe v Maximu. Za občutek: tisti dan so ponujali še gobovo in porovo krompirjevo juho.

Pri glavnih jedeh je, očitno namerno, še manj izbire: rižota z lignji in kozicami, file brancina, puranov zrezek na omaki paprike z zelenjavo in testeninami, goveja taljata in biftek. Da bi razumeli, kako diha stara vila, smo naročili zrezek Herberstein: na telečje meso, ki ga oplemenitijo s težko omako, naložijo konkretno porcijo piščančjih jeter in priložijo pražen krompir. Goveji file s skorjico dijonske gorčice je bil še zanimivejši, zraven pa je ob pečenem krompirju dodan šalotkin kompot (ali bolj marmelada).

Kot smo omenili, modri pinot iz Vipavske doline glavnim jedem ni prispeval dodane vrednosti, je pa res, da se Kuhar pri vinski karti drži klasične, ne pretresljive, a korektne ponudbe. Iz Štajerske nastopajo Pullus, Puklavec, Fabijan, Zlati grič in radgonske kapljice. Na Primorskem so nabavili Brodona, Lisjaka, Saksido, Movio (Veliko belo je 50, Veliko rdeče pa po 69 evrov), Prinčiča, Vipavsko klet, Marjana Simčiča in Batiča. Pri penečih vinih ob Radgoni, Isteniču in Jakončiču nastopa edini vinski tujec - Moet po 72 evrov. Pred sladkim delom obeda niso ne omenjali ne ponujali sladkega vina, hkrati pa so bile sladice nekaj preprostejše kot pred časom v Ljubljani. Pomalicali smo sveže vrtne jagode z vaniljevim sladoledom in preveliko dozo kokosovega creme bruleeja s kokosovim sladoledom. Morda bodo v prihodnje, podobno kot je v navadi v boljših restavracijah, na koncu prinesli še kako čokoladico in žganico. Za zdaj tega še ne počnejo.

Povzetek

Klasična francoska kuhinja v razkošni primestni vili, kjer takšno hrano pravzaprav pričakujemo (gosja jetra, nasitne juhe, bogate omake ...). Lep vrt z bizarnim razgledom bi moral poleti vzdušje še polepšati.

Vinska karta je boljša, kot jih navadno vidimo v restavracijah na tem koncu. Vsi pomembnejši Štajerci in Primorci, morda bi za kaj več v kleti pripravili še kak zanimivejši rdeči cuvee – najbolje kar iz tujine.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.