Torek, 25. 10. 2011, 8.17
7 let, 1 mesec
Vila Bella: kreativnost in ostanki devetdesetih
Na Gorenjskem je raznim zapisom navkljub malo tako dobrih degustacijskih menijev, kot so tisti v Vili Bella.
Vila Bella v vasi Srednja Bela nedaleč od Preddvora je dolgo časa veljala za eno najbolj prestižnih kulinaričnih zgodb v naših krajih. Zgradba ima specifično okroglo obliko, notranjost pa je celo malce preveč baročna, v slogu devetdesetih, ki so ga pred leti poleg Vile ponujali še diskoteka Babilon, Smrekarjev hram na Miklošičevi in še nekaj "kafičev" v naših večjih mestih. Toda Vila Bella ima srečo, da so s hrano v razumnih okvirih vseeno napredovali od časov prvih slow food poskusov, in še večjo srečo, da so obdani z eno najlepših naravnih kulis, kar jih lahko ponudi naša zelena dežela, pa naj gre za poletje ali zimo s snežinkami. Naša ekipa je Bello obiskala med tednom in poskusila najti srednjo pot med klasičnim degustacijskim menijem, ki ga zelo radi ponujajo, in različico, v kateri smo zgolj nekaj malega prigriznili. V obeh primerih smo bili kar zadovoljni, in čeprav smo slišali, še posebej v zadnjih letih, kar nekaj resnih kritik na račun kuhinje, moram reči, da nismo odšli slabe volje.
Pri nas je to postala že prava redkost, v Belli pa smo na mizo takoj dobili dnevni red degustacijskega menija, (pre)obsežen jedilni list, ki mu pravijo kar kuharska knjiga, in korektno vinsko karto. Ob strani je že čakalo različno olje Vanje Dujca, v epruvetah pa še olja s feferoni, lovorjem, rožmarinom ter balzamični kis. Pa še rdeč paradižnikov in bel kruh, oba moderno skoraj brez soli. V prvi fazi smo se soočili s klasičnim, a močno začinjenim govejim karpačom, ki ga opremljajo s sezonskimi zelenjavnimi pritiklinami – v sezoni so šparglji, jeseni so raje jurčki. Juha, pravzaprav taka prava močna enolončnica, je krompirjeva, v katero vmešajo znatno število lisičk, več kot prijetno presenečenje pa je, da jeseni na mizo prinesejo Batičev sauvignonov mošt.
V drugi fazi so prinesli pokrovačo z zelenjavo v trakovih, flambirano z absintom. Za glavno jed pa na eni strani živahna orada, ki jo spet sezonsko poudarjajo enkrat s šparglji, drugič zgolj s krompirčkom ali gobicami, na drugi strani pa svinjska ribica, kakopak spet s šparglji ali pač zgolj z zelišči. Čeprav so ponujali tudi vinske kombinacije, smo se zadovoljili s Prinčičevim Mihaelom, ker je ravno pravega okusa, izjemnega vonja in neverjetno lepega imena.
Prijazni natakar seveda ve, da se ob sladkem čokoladnem moussu, ki so mu dodali gozdne jagode in borovnice, postreže že kar oljnat Batičev Valentino, je pa (tudi nam ljubi) Batič tako ali tako glavni junak njihove vinske ponudbe, v kateri sicer ne manjka Movie (ki ima tudi svoj meni s sedmimi etapami) in Simčičev, nekaj malega je Štajercev in tujine.
Čeprav smo ponekod prebrali drugače, se zdi vinska karta ne samo dobro izbrana, ampak tudi razmeroma poceni. Gravnerjeva rebula je 60 evrov, kar je skoraj pol ceneje kot v ljubljanskih lokalih. Pravzaprav se zdijo vinska karta in kreativni meniji boljši del Belline zgodbe. Tudi pokritost obrokov z vini deluje dokaj uravnoteženo, težava je edino v velikem jedilnem listu, ki ponuja res za vsakogar nekaj: tatarski biftek, karpači, pršutovi zvitki s skuto, škampov koktajl, goveja in gobova juha, vse mogoče testenine in rižote, vsi mogoči zrezki, še posebej izstopa havajski, pa bifteki, vse ribe, ki se potapljajo po rekah in morjih, pa nekaj malega vegetarijanskih zgodb, da o sladicah, kjer blestijo palačinke na desetine načinov, jagodah, tiramisuju, gibanici, sladoledih z vsem in čokoladni fondi niti ne govorimo.
Jasno, kriza je in treba je zadovoljiti vse okuse, pa vendar ne bi bilo slabo potegniti kake meje, čeprav upam, da bomo lahko v njihovih okroglih sobah še kdaj poskusili prekajena jetra. V zadnjih dveh poskusih jih niso imeli, a pozno jeseni nas bodo čakale na mizi, je obljubil šef strežbe.
Kombinacija (lahko bi rekli) kreativne kuhinje in klasične slovenske kulinarike, v kateri je za vsakogar nekaj. Toda kljub določenim pomanjkljivostim je Vila Bella še vedno več kot solidna restavracija, ki verjetno bolj kot z ocenjevalci služi v svojih večjih dvoranah s porokami in podobnimi slavji.
Vipavska dolina in Brda so osnova vinske karte, preostale naše dežele zgolj dodatki, tujina pa izjema. Izbor vin je zelo dober, cene pa dostopne.
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.