Sreda, 15. 10. 2014, 18.35
6 let, 9 mesecev
Sushimama: japonski standard v prestolnici
Če si kdo v našem belem mestu želi azijske kuhinje, mu lahko brez slabe vesti priporočimo Sushimamo.
Ena najbolj zanesljivih možnosti za okusen obed v samem središču Ljubljane je že desetletje in več japonska restavracija Sushimama na Wolfovi. V tem, po klasičnih vzorih japonskih restavracij urejenem lokalu, je vedno mogoče dobiti spodobno hrano, brez velikih odstopanj, ki so značilna za mnoge gostilne v okolici. Po drugi strani lahko rečemo, da se je tovrstna boljša azijska kuhinja v Sloveniji začela počutiti domače. Konec koncev se je Sushimami pridružilo tudi nekaj konkurence, nekaj solidnih poskusov, ki pa lokala na Wolfovi (še) niso ogrozili.
Sushimama
Wolfova ulica 12, 1000 Lubljana
Telefon: 040 70 20 70
Sushimama je z leti postala institucija, ki jo lahko ogrozijo zgolj cene, ki so opazno višje kot tiste, ki jih piše konkurenca. Ampak to so težave, ki jih bo lastnik (ob Suhsimami še nekaterih obedovalnic na bregovih Ljubljanice) pač moral vzeti v zakup. Boljši materiali brez dvoma pomenijo višje cene. Priprava ekološkega sladoleda, recimo, je veliko dražja kot barvanje svetlomodrih kroglic v banjicah steklenih hladilnikov.
A večina strokovnjakov, tako tistih, ki jedo japonsko pri nas, tistih, ki jedo japonsko po svetu, in tistih, ki jedo japonsko na Japonskem, koncept in pomirjajočo minimalistično urejenost Sushimame hvalijo. Naša ekipa (ki sicer veliko malica na Wolfovi) se je na natančnejši ogled odpravila šele pred tednom ali dvema, ko se je ustanovitelj rubrike in vrhovni vodja odločil, da bomo zapise širili tudi v slovenske gostilne z izrazito mednarodno kuhinjo – a še vedno se bomo poskušali izogibati izumom, kot so razne pice z žganci in kebab s čevapčiči.
Naj začnemo pri tekočinah. Sushimama ima eno najpopolnejših vinskih ali če hočete pivskih kart v prestolnici. V ponudbi imajo kar deset sakejev, odprejo in pogrejejo pa vrček sakeja Ise Homare. Za začetek, za pogum. Podobno kot imajo na drugi strani na kozarec osnovne Roederejeve mehurčke. Tu je še naša Bjana, druga peneča vina so zgolj po steklenicah, pa naj gre za cremant Langlois Chateau ali ducat dragih in najdražjih šampanjcev. Je že tako, da prestižna japonska kuhinja v zadnjih letih dodaja na mizo najboljše med vini, če si to seveda lahko privoščite. Na kozarec imajo kakšnih deset vin vsake barve, tu so najboljši Primorci, sledi ducat Štajercev, pa še Hrvati, Italijani, Bordeaux, Burgundija, Collio, Toskana, Provansa, Priorat, Douro, Rioja… Kot rečeno, vse, kar vam pride na misel, znosnih, le redko previsokih cen. Našo večerjo je po omenjenih začetnih mednarodnih kapljicah začel spremljati modri pinot Primoža Lavrenčiča.
Sushimama ima izjemne miso juhe, najboljša je s tofujem, še nekaj drugih možnosti je, tudi z rakovico, ampak v tem primeru zagotavljamo, da boljše ne dobite daleč naokoli. Med juhami sta še škampova in wakame, da o majhnih ali večjih porcijah z japonskimi rezanci niti ne govorimo. Kar veliko izbire, a še vedno manj kot pri predjedeh, kjer je mogoče dobiti recimo karpačo iz wagyu govedine.
Občinstvo je v lokalu včasih rado naročalo različno začinjene in nadevane riževe sklede ali pa bolj ali manj obložene solate, a po našem mnenju je to čas za različne sušije. Usodnega večera smo se odločili za serijo velikih kalifornijskih zvitkov, potresenih s sezamom in napolnjenih z rakovico in avokadom. Verjetno najboljša kombinacija, ki jo že dolga leta v odprti kuhinji režejo in mesijo japonski mojstri. Različne sušije podprejo s solidnima (ne drugorazrednima) ingverjem in wasabijem, katerih porcije so pred časom zmanjšali, zdaj pa, se zdi, so spet nazaj. Pri seriji sušijev smo pozobali tudi nekaj nigirijev: v naši družbi so bili losos, škarpena, hobotnica, lignji, rakci, kozica, skuša… in se preselili na glavne jedi.
Pravzaprav si predstavljamo, da si gostje v tem lokalu ne želijo velikih (dragih) glavnih jedi, da se ustavijo prej, recimo pri jakobovih pokrovačah z rakovico, tempura škampih ali ocvrtem tofuju, če jim že sušiji in riževe sklede ne zadostujejo… A naše omizje je v Sushimami do zdaj poskusilo že praktično vse, kar nudijo v finalu, tudi lososa, tuno in račje prsi z omako iz miso paste, ali pa kos polenovke s strokovnim imenom maslena riba z Aljaske - ta je bila naša žrtev ob zadnjem obisku. Nekatere glavne jedi pripravijo s teriyaki omako, recimo slastne sladko-slane koščke piščanca s teriyaki omako in mangom. Druge, bifteke, samo narežejo, potem jih pri mizi gost popeče sam. Ne prevelik kos tako pripravljene wagyu govedine se prebije prek cene 30 evrov.
Sladice smo posredno že omenili, lastniki so avtorji ekoloških sladoledov in bojda gresta na drugi strani Ljubljanice najbolj v promet pistacija in črni sezam. Ob sladoledih (tokrat smo poskusili ingverjevega in malinovega) imajo še mangov puding, nekaj tortic, recimo izjemno limonino z metinim sladoledom. Že nekaj časa ponujajo tudi malce težje čokoladne dobrote in morda bi veljalo ob močnem ekološkem slaščičarskem navdihu poskusiti razviti še kaj novega, kakšno jed, ki se rima z Renčelovimi sladkimi vini, ki so na voljo. Če si na koncu zaželite še kaj za slovo in umirjanje sitega telesa, pa vam ponudijo Shochu, prijazno, ne premočno žganico iz ječmena, sladkega krompirja in ajde.
Povzetek
Prva in še vedno najboljša japonska restavracija pri nas. Zanesljiva ponudba, ki zaradi malce višjih cen in malce boljših sestavin (japonska govedina, polenovka, rakovica…) ne privabi toliko turistov kot cenejše prehranjevalnice v okolici. Plošče sušijev so vseeno zelo dostopne, ob priložnosti pa velja poskusiti tudi kakšno glavno jed.
Vinska karta je solidna, konec koncev lahko dobite na istih straneh najboljše šampanjce in bordojce, pa tudi kaj oranžnega se najde.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.