Restavracija pri Vitezu: na italijanski strani Ljubljanice

Je pa treba že takoj na začetku povedati, da je Vitez gostilna naše mladosti. Pa ne samo zaradi Gregorja Strniše, ki je v popevki Čez Šuštarski most hvalil kopuna, ampak tudi zaradi prijetne glavne jedilnice, ki so ji kasneje dodali nekakšna "harmonika vrata", ki so v osemdesetih, skupaj z novimi razmerami na trgu, začela počasi uničevati viteški interjer. Kakorkoli, ob viteškem oklepu smo v rani mladosti poskusili prvo divjačino, cmoke, brusnice in kar je še tega, zdaj pa so se stvari spremenile (čeprav v jedilnem listu sameva tudi jelen).

Luka Gourmet, ki je v Ljubljani in okolici nekaj časa skrbel za usmerjenost proti lažji italijanski hrani, je Viteza, razen v redkih izjemah, spremenil v gostilno, ki ne temelji na divjačini. V času kosila navadno ponudijo (po znosni ceni) solidno hrano in če me občutek ne vara, je to trenutno prvi posel hiše. Večerja, ki smo jo hoteli mi, pa se je zdela za ekipo že zelo pozna zgodba … A lakota je lakota in spomini na nekaj poslovnih festivalskih kosil in malico, na kateri so parmezan pripravili v posebni posodi, ki jo je iz Italije dostavil sam Jan Plestenjak, so bili močnejši od namigov.

A Vitez ni razočaral, vsaj ne preveč. Res je, da se nam je kmalu po prvih jedeh pri sosednji mizi pridružil ljubljansko-londonski-ameriški trio, ki se ni dal motiti in smo se mu morali proti koncu pridružiti pri pokušanju alkoholnih izdelkov, a to na splošni vtis ni vplivalo. Bi se že bolj razburjali zaradi dejstva, da v hiši ni vinske karte. Med ne ravno poceni vini smo v prvem delu izbrali Premrlovo pinelo, v drugem delu pa kar konkretnega Prinčičevega soimenjaka. Cuvee Mihael je bil tudi na koncu zmagovalec večera, čeprav so pri sosedu pili (in nam ga dali na razpolago) skoraj težak Dolfov rdeči gredič.

Hrana? Pozdravili so nas s hrenovim in rukolinim namazom in nekaj mariniranimi olivami. Potem pa se je začelo potovanje po jedilnem listu, ki ponuja nekaj Lukovih klasičnih umetnin in marsikaj, kar je zapisano, lahko dobimo tudi Pri Noni na Dolgem mostu. Franžisa? Ja. Nekaj takega. Hecno, franšiza ima vinsko karto … Kakorkoli, pri hladnih rečeh je logično poskusiti njihove trise – pri mesnem spremlja divjačinsko pašteto, terina in račja prsa s tartufi. Sicer pa se najdejo kak kapreze, pršut in karpačo.Mi smo se odločili za ribji tris z bakalarjem, hobotnico in škarpeno v kariju. Odločitev je bila dobra, še posebej, ker takšne škarpene niti v Penu ni več mogoče dobiti. Vse bolj pa je moderna ingverjeva juha, ki pa pri Vitezu ni imela svojega večera. Ja, pekoča, ampak nekako umetna … Sicer pa, prav nam je, juhe imajo tudi v drugih pojavnih oblikah, lahko bi se odločili za nekaj bolj klasičnega.

Pri glavnih jedeh ponujajo največ običajnih receptov, vključno z dunajskim zrezkom, taljato in pečenim piščancem. Miza se ni ozirala in je poiskala najprej lososa v limonini omaki in še testenine glede na to, da jih tu pripravljajo dobro. Med rezance so naribali tartufe. Obe kombinaciji sta bili solidni. Še posebej, ker smo tokrat s pogledom naprej naročili tudi njihovo klasično solato z rukolo, parmezanom in olivami. Pri sosednji mizi se je glasna družba pritoževala nad tem, da kritika preveč kritizira slovenske popevkarje in nad tem, da niso uspeli naročiti sveže ribe. Mi pa smo hoteli poskusiti še rožičevo torto, čeprav sladkega vina ob njej niso hoteli postreči, litra pa seveda človek res ne more spiti. Sladica pa ni bila slaba in ko so nam ponudili še martini in Erzetičevo grapo, smo bili pripravljeni za srečanje pri sosednji mizi in skupaj z vini lažji za kakih 65 evrov na osebo.

Povzetek

Vitez je še vedno pomembna ljubljanska prehranjevalnica, ki sicer temelji na idejah svojega lastnika in na italijanskem izročilu. Kosila so kakovostna, pri večerjah pa je treba natančno preštudirati jedilni list. Osnova so solate in testenine.

Vinske karte postajajo vse večja težava naših gostincev. Ne vem, zakaj jih ne natisnejo na en list z enostavnim tiskalnikom in jih vložijo v jedilni list. V vsakem primeru imajo pri Vitezu, ko natakar našteje vse tekočine, povsem soliden izbor naših mojstrov.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.