Restavracija Harmonia: igralniško kosilo na avstrijski meji

Že od časov, ko so v naših krajih še odkrivali skrivnosti igralništva, je jasno, da mora igralec, ki se je zagnal za zelene mize iz filca ali za glasne avtomate, tudi jesti. In igralniški gost je eden tistih, ki hoče jesti malo, dobro in hitro. V naših igralnicah imajo za takšne primere več različnih ponudb in tudi šentiljski Mond, ena največjih tovrstnih ustanov pri nas, ima dve. Hitro, ki je razmeroma poceni, z imenom Bazar, in počasnejšo, očitno prestižnejšo, ki je nekaj dražja, z imenom Harmonia.

Bodimo že na začetku neposredni, Harmonia ni niti približno na ravni igralniških restavracij v Novi Gorici, tudi s tisto v Krajnski Gori se ne more primerjati, po drugi strani pa ob pametnem naročanju človek lahko brez težav nekaj solidnega pomalica, preden se spet zavihti med nosilce (ne)sreče.

Harmonio od restavracij v bližnji okolici loči predvsem zelo dobra vinska karta. Jasno, igralcu, ki zadane velik dobitek, morajo odpreti kaj penečega in Dom Perignon za 200 evrov ali Mumm za 95 sta prva kandidata. Pa tudi naprej so imena več kot solidna, imajo lepo ekipo štajerskih vin, med našim obiskom je recimo na mizo padel Dveri Paxov sauvignon Vajgen letnik 2011, ki, kot po navadi, ni razočaral. Verjetno gre za najboljši sauvignon, ki ga dobite za tako ugodno ceno.

Vinski list sicer vsebuje še Valdhuberja in Frešerja, na kozarec pa lahko že za tri evre dobite Gaubejev chardonnay, Pullus, Radgono in seveda vse, kar si izmislijo v bližnji jareninski kleti Dveri Pax. Pri Primorcih imajo (ta tretjega) Simčiča iz Brd, ki jim, bog ve, zakaj in bog ve, od kod dovaža refošk, sicer pa se najdejo tudi vina iz briške in koprske zadružne kleti.

Ko smo v nedeljo torej kosili v Mondu, smo bili zadovoljni z vinsko ponudbo, saj so mnoga vina tudi na kozarec, po drugi strani pa smo bili presenečeni, da tako na lahko ponujajo slow food menuje, kot (nepravilno) imenujejo degustacijske jedilnike s kuhinjo tujih dežel – enkrat so dalmatinski, drugič grški …

Pa se nismo dali motiti označevanju hrane in se lotili pozdravčka v obliki malce preslanega in zbitega skutinega namaza z bučnimi semeni ter rezino budjole. Ena stran mize mu je sledila s solidno bistro olivno juho z rožmarinom (imeli so še ribjo, gobovo, zelenjavno in utrujeno govejo), druga pa z govejim karpačom z omako iz dijonske gorčice. Malce so pretiravali z naribanim sirom, veliko pa z rukolo.

V začetku je sicer v Šentilju mogoče dobiti še nekaj klasik: kraški pršut, solato morskih sadežev, harmonijo sirov in tatarski biftek oziroma postrvji ekvivalent. Človek bi pričakoval še kakšno lokalno posebnost ali značilnost, vprašanje pa je, kaj si želijo avstrijski igralci rulet in avtomatov, saj jih menda veliko prisega na specialitete iz žara, čevapčiče in podobno.

Mi smo - kot običajno - tvegali več, poskusili smo gosja jetra, ki so jih brez potrebe podložili s konkretno količino rukole, prekrili pa s tartufato, sirom in ocvrto čebulo. No, ja, slišalo se je bolje kot jakobova pokrovača. Ali testenine s pršutom.

Pri glavnih jedeh je nekaj možnosti. Goveji steak, srnin file, jelenov hrbet, račje prsi, dunajski zrezek in celo čevapčiči ter tradicionalno razmeroma velike možnosti pri ribah. Poskusili smo solidne telečje medaljone s tartufi in pirejem zelene, in da vidimo, kako gre to v Šentilju, še telečji dunajski zrezek, ki svoje ocvrte oblekice nikakor ni uspel zadržati. Škoda.

Zanimivo, mnogo boljša je bila orada, ki so jo ponujali znotraj posebnega morskega menija in ki so jo opremili z vongolami, paradižnikom in polento, bolj problematična pa sicer bogata solata ob mediteranskem meniju – s stročjim fižolom, rukolo, zeleno solato, češnjevcem, jogurtom, bučnim oljem in kumino.

Iz pisane zbirke sladic smo se odločili za prijazno datljevo presno torto in avstrijsko obarvanemu občinstvu prepustili sacher, tiramisu, palačinke, sufle in štruklje. Ob presni torti so nam prinesli še radgonski sladki traminec in ponudili razmeroma široko paleto žganih pijač, tudi nekaj prestižnejših konjakov in rumov.

Zelo zanimiva je taktika, da imajo na mizi Kocbekova, Dujčeva in Dveri Paxova olja ter Isteničev balzamični kis. Morda imajo po drugi strani za razliko od Calypsa in drugih Hitovih uspešnic kakšno natakarico ali natakarja premalo, saj eden ne more normalno postreči velike dvorane. Cene? Kakšnih od 25 do 30 evrov na osebo pripravite in najedli se boste.

Povzetek

Tipična igralniška restavracija, ki svoje dodatne zaslužke vidi v tem, da v okolici ni velikih poceni obratov. Ponujajo pisano ponudbo morskih in mednarodnih jedi, čeprav bi morda lahko našli tudi več posebnosti domačih krajev. Čevapčiči in Dalmacija, Francija in Italija pa gredo menda bolje kot lokalna ponudba.

Vinska karta je po drugi strani bolj štajerska kot kaj drugega. Imajo dobra lokalna vina, s poudarkom na Dveri Pax, Gaubeju, Valdhuberju in Radgoni, ob šampanjcih pa se najde za vzorec Primorcev.

Ocena