Restavracija Harfa: kosilo med poslovneži

Ampak da ne bo nesporazumov: v Harfi smo bili že nekajkrat, je pa res, da se je težko odločiti za obsežen obed na lokaciji, ki ignorira sobote in nedelje, pa tudi drugače že ob petih popoldne zapirajo. Človek mora torej začeti jesti najpozneje ob dveh, da lahko neobremenjeno poseda. Pa smo pred tednom ali dvema vseeno šli.

Zgodba o Harfi je znana, gre za gostinski obrat, ki ga je odprl prebegli kuhar iz ljubljanskega JB in poskusil narediti nekaj podobnega, a hkrati nekaj povsem drugega. Uspelo mu je drugo: Harfa ni restavraciji JB niti približno podobna. Porcije so veliko večje, izumov je mnogo manj. Za nekatere je to boljše, za nekatere je to slabše. Z notranjim oblikovanjem so dosegli, da človek hitro odmisli, da malica v neugledni industrijski četrti. V Harfi je v jedilnici, torej ne ob mizah pri točilnem pultu, kjer strežejo bolj malice, razmeroma prijetno.

Na začetku so nam ponudili Medotove suhe peneče kapljice, imeli so še Bjano in srebrno radgonsko penino, šampanjcev pa kljub široki in razmeroma poceni izbiri ne točijo na kozarec. Ko smo že pri vinih; na točilnem pultu ob vhodu so izpostavljali makedonskega Imperatorja, Klinčevo Quelo, Podveršičevo Kapljo, Claijev Ottocento, Mlečnikovo Ano ... Nekaj modnega in nekaj ekološkega.

Vinska karta je obljubljala še mnogo več (od Sončnega škola do A+, od Movie prek Marjana do Edija Simčiča, od Dveri Paxa do Verusa, od zamejcev do Hrvatov), a se je izkazalo, da pomembne večine napovedanih in zapisanih steklenic ni bilo na razpolago. Menda to urejajo. Še bolj nerodno je bilo, da je edina steklenica Dveri Paxovega chardonnaya presenetila z več kot le neprijetnim vonjem. Se zgodi, morda pa je ravno to dokaz, da je treba imeti zgolj nekaj steklenic vina, pa tiste ves čas na zalogi. Kot rečeno, vinsko karto prenavljajo – kot mnogokrat slišimo –, mi pa smo se na koncu odločili za zanimiv sauvignon Sončnega škola.

Ob različnih ponudbah malic in kosil smo se odločili za poslovno kosilo, ki v mesni obliki stane 28 evrov (v Ljubljani ga marsikje dobite tudi pol ceneje), in mu dodali juho. Začeli so z govejim karpačem, ki so mu podložili rukolo, nekaj skodrane solate in kalčkov, na vrh pa nekaj parmezana. Kljub priloženemu se ni izvil iz objema običajnosti, ampak kaj bi zamerili, poslovneži ne potrebujejo preveč ustvarjalnih jedi, da lahko ob malici mislijo na "biznis", da lahko poslujejo. Juha, ki je ni bilo na meniju, ampak smo jo naročili dodatno, je bila nekaj posebnega. Paprikina juha, korektno začinjena in z dodatkom bučnih trakcev. Ko govorimo o predjedeh, ki jih je mogoče naročiti posebej, lahko dnevno ponudijo tri različne juhe in kakšnih deset predjedi, namesto karpača bi lahko naročili hišno pašteto, kakšen pršut, kapreze ali hobotnico …

Morda je bil najboljši del zgodnjega popoldneva topla predjed. Kuhinja v Harfi na krožniku ponuja tri nadpovprečno velike njoke s pečenimi gosjimi jetri, množico različnih vrst zelenjave, peteršiljevo korenino in tartufi. Izjemen trenutek, ki je že napovedoval glavno jed, za katero se je na koncu izkazalo, da je malce preobilna. Ampak to ni nobena napaka: slovenski in ljubljanski poslovneži za svoj denar hočejo nekaj dobiti in v Harfi so jim prilagodili odpiralni čas, zakaj jim ne bi še glavne jedi.

Mimogrede, pri glavni jedi smo se odločili za kozarec rdečega in kar malce s strahom pričakovali, kaj bo prišlo na mizo, glede na to, da karto ravno menjajo. Na kozarec so ponudili Kabajev merlot, ki je moral pokriti lepo omehčan biftek v čokoladno-kavni omaki. Že osnovna kombinacija je bila razmeroma težka, ko pa so dodali še štrukelj s fižolom in zeljem, pa sirovega s pinjolami in suhim paradižnikom, da o stročjem fižolu in korenju niti ne govorimo, so jedca (pre)hudo utrudili. Mimogrede, če bi hoteli kaj lažjega, imajo bolj ali manj vse vrste trenutno popularnih morskih prebivalcev, sicer pa tudi jedi, kot so račje prsi in jagenjček.

Tudi sladice v Mestnem logu niso prav lahke, so bile pa dobre. Dobili smo slivovo torto, ki jo ponudijo s karamelnim sladoledom in omako iz črnega čaja, čokoladnemu musu pa dodajo simpatično kroglico iz napolitankinega testa.

Ob standardnih konjakih, armagnacih in viskijih so pozabili na grappe, na srečo pa so imeli posebnost: rumeno zlato slivovko Dekada iz kleti Lukić iz srbskega Ljiga. Jasno, stara je bila deset let, in malo manj jasno, 0,3 decilitra nas je stalo kar deset evrov.

Povzetek

Restavracija, ki se je zavestno odločila za prestižna kosila in malice. Jedi so krepak korak naprej od tovrstne ponudbe v Ljubljani in okolici, konec koncev si upajo ob sicer klasični moderni ponudbi še nekaj malega ustvarjati, a kljub temu se včasih izgubijo v pretežkih jedeh za "zahtevne stranke".

Vinska karta mnogo obljublja, a malo daje, zato je na tem mestu težko napisati, kaj sploh imajo. Veliko Primorcev od Obale, do Krasa, Brd in Vipavske doline, vse najboljše Štajerce, nekaj Italije, Makedonije in Šampanjo. Vina so razmeroma dostopnih cen.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.