Ošterija Pr' Noni: majhna Italija na Dolgem mostu

Ko se je Nona rodila − na krilih vala italijanske ponudbe v Sloveniji − ni bilo ne konca ne kraja hvale njeni kuhinji, pa čeprav se je zdelo, da gre le za posnetek gostilne Babica, ki je prebivala nekaj metrov stran proti Brezovici. Ambient – poleti: vrt na obali poplavnih potočkov, pozimi: pečka z odprtim ognjem v rahlo kičasto opremljenih sobanah − je gladko premagal Babico, čeprav ponudba kljub velikim besedam niti ni bila veliko boljša.

A Nona se je razvijala in preživljala, vsaj kar se našega okusa tiče, zelo različne čase. Od tistih sijajnih do tistih, ko se njenih obedov nismo več želeli udeleževati. V kakšnem obdobju so sedaj, sprašujete. V enem boljših. Obisk, ki nemalokrat pogojuje sveže sestavine, je več kot zadovoljiv, ponudba, ki se sicer še vedno v osnovi zanaša na italijansko izročilo, pa je razmeroma široka in tudi za neizbirčnega gosta povsem sprejemljiva. Še več, vinska karta se (spet) vse bolj popravlja in kar nekaj opojnih proizvodov je mogoče dobiti na kozarec, še kar znosno poceni. In nobenega dvoma ni bilo, da bomo po nekaj zasebnih poskusih Nono obiskali tudi vodilni člani naše rubrike.

Pri Noni so stvari razdelili na mesni, ribji, vegetarijanski in kuharjev menu, ampak tudi brez teh predlogov se lahko brez velikih tveganj podate k mesnemu ali ribjemu krožniku hladnih jedi. Čeprav vsebine obeh krožnikov sezonsko spreminjajo, smo dobili enake stvari kot ob obisku par tednov nazaj. Konjska ličnica, domača pašteta in račje prsi so tvorili mesni krožnik, dodali so še nekaj parmezana. Na ribji krožnik so sortirali pa škarpeno v curryju, hobotnico in bakalar, dodali so še nekaj oliv. Oba krožnika sta kar obilna, nobenih izumljanj, nobenih umetničenj.

Ponudba razmeroma poceni penin je vsebovala Simčičevega Medota, ki je spremljal najprej hladne, potem pa še tople predjedi. Kaj smo vzeli? Po ribjem krožniku je topla predjed lahko kapesanta na žaru, k mesu spada ingverjeva juha. Spet standard, nobenih presežkov, a kapesanta je bila okusna, ingverjeva juha pa morda preveč močnata, zato pa nasitna in polne Nonine sobane dokazujejo, da tudi italijanski vplivi ne smejo biti preveč ortodoksni. Sicer pa nismo bili povsem pravoverni niti v štabu ocenjevalcev, ko smo po penini že preskakovali: najprej Tilijinem modrem pinotu, potem pa še k A plusu Goriških brd.

Pri belih vinih se je zdela povsem solidna izbira komercialna Matoševićeva malvazija. Zadnji vinski tandem se je imel zasidrati tudi ob najbolj klasični jedi iz Nonine kuhinje: gre za kalabrijski biftek, ki ga za okus obdaja sušen paradižnik, za prilogo pa pečen krompir. Še vedno eden najboljših krožnikov na Dolgem mostu. Na ribji strani mu je družbo delal brancinov file na limoninem pireju z bučkami.

Po navadi so v italijansko navdahnjenih oštarijah favoriti iz izbora toplih predjedi, pri Noni pa si upam predlagati omenjeni dvojec, čeprav je jasno, da se v tako široko zastavljeni ponudbi lahko najde še marsikaj. Ponujajo recimo praktično vse ribje in mesne karpače, kapreze, avokadov namaz, poleg ingverjeve še govejo juho in nekaj sezonskih, potem pa še vse žive solate, testenine od morja in mesa do zelenjave, potem pa, ne vem, zakaj še foie gras, fileje, talajte, žrebičke, jagenčke, račke, da o lososu, tuni in kovaču niti ne govorimo.

Vsega človek seveda ne more poskusiti in osebno nikoli ne bi tako na široko ponujal jedi, a posel je posel in velike dvorane zahtevajo popolnitev. Zato tudi ponujajo veliko raznih tort in palačink ter tiramisu, mi pa smo raje poskusili višnjevo pito in creme brulee. Zraven sta se popila markiz iz Goriških brd in ormoško arhiviran sladki sauvignon ... Finale? Donnafugata ima Ben Rye in ta nosi tudi ime zelo dobre grapice, ki jo je mogoče testirati pri Noni, Jakončičev zvarek pa tudi. Cena kakih 40 evrov brez pijačke, z omenjenimi tekočinami pa so se stvari podvojile ...

Povzetek

Italijanska kuhinja s slovenskim značajem, predvsem zaradi velikih porcij in široke ponudbe (solate, testenine, ribe). Hrana je dobro pripravljena, nekaj jedi pa že kar legendarnih. Ošterijo se splača obiskati poleti, ko postavijo mize na robu Barja.

Vinska karta ne prevelika, a na njej najdete predvsem tiste etikete, ki nekaj pomenijo. Celo nekaj malega Italije, Francije in novega sveta ...

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.