Istranova: nedorečen poskus v najlepši vasi

Že nekaj časa poslušamo, da je vasica Padna biser slovenske Istre in da je bilo dobro, da so v te kraje postavili najboljšo možno lokalno kuhinjo. Pravijo še, da tam kuhajo najboljši kuharji, da imajo najboljše olje, tartufe, malvazijo, pršut ... A zgodba je bila tiste oblačne sobote sumljiva že od jutra. Gospodična, ki smo ji po telefonu poskušali razložiti, da bomo zvečer prišli na njihov hribček, niti pod razno ni razumela, kaj pravzaprav hočemo, in še manj smo mi razumeli njo, ampak zdelo se je, da pravi, da lahko pridemo in smo se pozno popoldne odpeljali proti Kopru in potem prek Šmarij na cilj v Padno.

Ampak gostje smo bili dobrodošli. Natakarica Olga je bila prijazna (verjetno je bila tista s telefona) in počasi smo se privajali eden na drugega. Konec koncev smo vsi Slovani in kot taki tudi kos poliglotov. Ampak kljub temu da se je glavni natakar ali morda celo šef strežbe odločil, da bo za nas skrbela Olga, on pa bo delal bolj s TV-ekipo v vrhnjih prostorih pretirano urejene istrske hiše, smo bili prepričani, da se bo na koncu vseeno izšlo. Le televizijo, ki je nad točilnim pultom glasno prodajala razne kozmodiske, in italijanski radio, ki je na drugi strani izmenično vrtel Adriana Celentana, Erosa Ramazzotija in (jasno) Whoje, bi morali prilagoditi ali kar ugasniti. Pa niso ...

In med vsem "šundrom" je prijazna Olga že dostavila domače oljčno olje in nekaj kruha. Mi pa smo poskušali razložiti, da bi za začetek poskusili oba hladna krožnika, ribjega in mesnega. Na leseni deski so prinesli kar oba naenkrat. Marinirane sardele (na šavor) so se pomešale s pršutom, ribji karpači z istrsko klobaso in slanino, spodaj pa je plavala rukola. Od napovedanih jedi pa na krožniku nismo našli hobotnice in jajčevcev ... Sicer pa priporočamo, da drugič ne varčujejo pri krožnikih, ampak mirno postrežejo ribje jedi posebej, mesne pa posebej.

V drugi fazi, ko so TV-reklame že kar lepo preglasile Erosa, smo se lotili solidnih bobičev, čeprav imajo tudi govejo juho in joto, vsaj včasih … Za v kozarec so nam med rdečimi vini hkrati ponudili tudi refošk Vinakoper – ja, to je tisti, ki ga imajo ponavadi tudi na Metelkovi in v Drugi pomoči … A po kozarcu ali dveh se je vseeno odprla buteljka Rojaca Renero 2005. Obljubili so nam tudi cuvee rdečih zvrsti, v bistvu pa gre za izbor refoška, ampak tisti večer se kar nekajkrat nismo dobro slišali. Renero je bil vseeno eno boljših hranil tisti večer, čeprav ne smemo povsem zanemariti pršuta v refošku, ki smo ga izbrali ob mnogih kombinacijah njokov, fužev in rezancev (s piščancem, s tartufi, s škampi …). Tako ali tako smo bili prepuščeni sami sebi in odločanje se je spremenilo v ugibanje, saj po drugi strani tudi Olga, ki je hodila sproti spraševat v kuhinjo, kaj imajo, ni bila povsem prepričana o stvareh. Pravzaprav je v celem večeru povedala le, da bi ona na našem mestu raje naročila Santomasa kot Rojaca.

Ampak to je bila naša najmanjša težava. Nek delavec, ki je prišel iz sosednje sobe, je skoraj natančno ob 19. uri z RAI preklopil na TVS, kjer je histerična poročevalka z Bližnjega vzhoda kričala v mikrofon, kot da bi hotela preglasiti delavce, italijansko glasbo v ozadju in zvok kuhinje ... Ampak malo zatem, med gospodarskimi novicami, so delavci nekam skočili, Olga pa je naročevala glavne jedi. Spodaj podpisani First pa je (z daljincema) navihano ugasnil televizijo. Glavne jedi – fuži s tartufi in pršutom ter biftek s tartufi (in s preveč pršuta) – smo pojedli zgolj ob spremljavi radia. Sicer pa so bile glavne jedi kar malce pretežke (sicer bi lahko poskusili še ombolo ali florentinca), zato se nismo posebej vznemirjali, ko v jedilnem listu obljubljenih gratiniranih palačink, pa tudi hruške v refošku in rulade, ni bilo.

Vsega navajeni smo vzeli težak, a okusen zavitek, obogaten z jabolki in orehi, čeprav so imeli še fritole in orehove štruklje ... Ostala je še solidna grapa, menda domača, in obvezen refoškov liker … Potem pa so prišli iz ene sosednjih sob spet delavci in z veliko truda prižgali televizijo, ki jo je menda nekdo narobe ugasnil in (skoraj) pokvaril. Na eni od naših televizij se je zaslišal glas nekega analitika, ki je nekaj momljal o Milanu Kučanu. Mi pa smo se počasi pobrali ob zvokih komada Substitute skupine The Who. Brez pijače bi nas obisk stal kakšnih 40 evrov na osebo, a lahko rečemo, da smo bili zelo siti.

Povzetek

Poskus postavitve tipične slovenske istrske oštarije, ki pa zaradi nekaterih napačnih prijemov (še) ni povsem uspel. Solidni bobiči, korekten pršut, olivno olje, tudi testenine ...

Vinu bi lahko posvetili več pozornosti, konec koncev se v teh krajih vino vse bolj ceni in proizvajalci imajo res kaj ponuditi. Sicer pa imajo Vinakoper, Rojac, Santomas in še nekaj manjših zgodb.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.