Grad Mokrice: divjačina in domače hruške

Sicer pa so prijatelji, ki igrajo golf, tisto nedeljo svetovali: "Jejte v gradu na Mokricah, ne na golfu." In človek, ki mu športno udejstvovanje na stara leta ne gre več v prenapolnjen urnik, se mora strinjati in spoznati grad, ki ima v sebi tudi nekaj vampirskega, saj sta ravno v teh sobanah Pet Shop Boys posnela video Heart, v katerem v vlogi vampirja straši nihče drug kot Ian McKellen. A leto 1988 je daleč in lastniki svoje vampirske preteklosti še niso začeli izkoriščati tako, kot recimo izkoriščajo razgled z grajske vzpetine. Pristali smo v obnovljeni dvorani z neverjetno panoramo na dolino in okoliške hribe.

Sobane so velike in natančno prenovljene, grad, ki so ga od leta 1444 nekajkrat predelali, pa ponuja ob golfu in razmeroma poceni sobah cenovno kar težak starinski grajski meni. Predvsem cene vin, ki niso iz okoliških krajev, se lahko zavihtijo v območje sto evrov, enako velja za male stekleničke Prusovih sladil. Ampak pravijo, da večino steklenic ponujajo na kozarec.

K hladnim jedem smo tako najprej pili Keltisov traminec, a se je ob ponovnem naročilu veliko bolje znašel še en lokalec, Kovačičev beli pinot, ki je pokril vse vrste hladnih mesnin. Imajo tako tatarski biftek kot kraški in divjačinski pršut, naša miza pa se je odločila za divjačinsko pašteto s tartufovim oljem in rdečo redkvijo, na drugi strani smučev karpačo, na tretji pa še za solato iz purana z orehi in pomarančo. Nismo se slabo odločili.

V nadaljevanju so imeli več možnih odgovorov. Ponujajo namreč vse možne juhe, celo peteršiljevo in zeliščno, da o gobovi, goveji in čebulni niti ne govorimo. V fazi toplih predjedi pa se že vežejo na divjačino, ki jo brez dvoma pripravljajo najbolje od vsega. Tudi ko gre samo za polnozrnate testenine z divjačinskim ragujem. Tu so še izbori štrukljev, ajdovi hlebčki z jurčki, ječmenova kaša … A človek se mora malce čuvati za glavne jedi (natančno smo vedeli, kaj bomo pojedli), zato preskoči žabje krake z rožmarinom in polže v omaki modre frankinje. Ob vseh možnih vrstah mesa in sladkovodnih rib smo se lotili logične ponudbe: Grajska trilogija je ime krožnika (ali kar plošče), ki vsebuje veliko porcijo jelena ter nekaj manj srne in vepra. Omake so iz brusnic in hrušk, priloga so pehtranovi in ajdovi štruklji.

Solidno modro frankinjo, ki je nastopila pri osrednjem dejanju našega obiska, je prispevala sremiška zadruga. Veliko dela je bilo z divjimi živalmi, zato smo bili do sladic že nekoliko ravnodušni. Imajo gibanice, palačinke, tortice in kremne rezine, a natakar je propagiral njihove hišne hruške (iz katerih delajo tudi svoje žganje), mi pa smo dodali še flambirane palačinke in vaniljev sladoled. Jasno, flambirajo (kar je za grad kar doživljaj) vse vrste mesa, tudi divjačino. Naj na koncu priznamo tudi to, da smo ob sladicah pili Kovačičev sladki sauvignon, po kosilu pa, samo da vidimo, kako je dober, še liker iz modre frankinje, ki v tekmi z refoškovim in teranovim likerjem presenetljivo ne bi osvojil zadnjega mesta.

Povzetek

Malce posodobljena, a izjemno dobro pripravljena tradicionalna divjačinska kuhinja v ambientu, ki obeta in bi ga morda lahko še bolje izkoristili.

Vinska karta je široka, poudarjajo lokalna vina, imajo pa tudi vse pomembne slovenske vinarje in nekaj dražjih tujih kapljic.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.