Gostišče pri Žerjavu: Dolančevi jurčki in Titova potica

In, če dodamo, redke so gostilne, kjer so jedli vsi mogoči voditelji naše dežele, še bolj redke pa so takšne, kjer so ob mizah odločali o usodi naroda. Žerjav je na svojem mestu že od leta 1912 in lahko bi rekli, da ves čas stoji ob strani bližnjim planiškim dogodkom, verjetno tudi zadnjim, ko je v nerazumljivem boju dveh slovenskih skakalcev dobiček potegnil tretji (kot je to v navadi iz naše zgodovine), Nemec.

Lončena peč je bila še topla in jedilni list je ob klasični ponudbi še za nekaj zadnjih hladnih dni za slovo ponujal tudi nekaj zimskih priboljškov: krvavice, pečenice, divjačinski golaž, matevž, zelje, repo in ajdove žgance so na jedilnem listu povezali z domačimi žganji gozdnih jagod, borovnic, brusnic in smrekovcem. Cene ugodne, letni čas pa, kot rečeno, že malce oddaljen.

Raje bi spili kakšen kozarec vina, a vinski del jedilnega lista ni ponujal velikih vin. Večina jih je bila iz Splošne kmetijske zadruge Zaloščan, tudi kar malce vodena zvrst rebule in belega pinota, ki smo jo naročili. Ob Zaloščanu imajo še obe radgonski penini ter litrske steklenice haložana, cvička (Mastnak), laškega rizlinga in refoška. Kakšnih dvajset možnosti, katerim bi veljalo v prihodnosti dodati tudi imena vinarjev oziroma vinskih kleti.

Kakorkoli, Radio Kranj je vrtel muziko osemdesetih, mi pa smo z jedilnega lista prebirali narodne pesmi o Ratečah, nagovor lastnikov in, jasno, Titovo zahvalo za orehovo potico, ki jo je še v starih časih jedel pri Žerjavu "Hlava za potico, bila je zelo dobra", in njegov podpis. Manjša logogrifna napaka največjega Jugoslovana ni zmotila, potica pa je seveda še vedno na meniju. Ne presladka in z nešteto ovinki je našla svoj prostor na naši mizi ob koncu obiska. Za Dolančeve rezance (z jurčki) pa niti nismo imeli več prostora in jih bomo jedli drugič.

Morda velja na tem mestu, da bi imela zgodovina čim manj napak, dodati, da je Tito po pričevanju mojstrov z Brda na Gorenjskem najraje jedel kuhano govedino, in to za zajtrk, menda jo je delil s svojima psoma, ki sta pomalicala slabše dele. Za Staneta Dolanca, po drugi strani, res velja, da je bil strasten gobar in zadnja leta tudi domačin s počitniško hišico v bližnjem Gozdu Martuljku. Ravno pri Žerjavu naj bi Dolanc želel v zadnjih letih svojega bivanja spoprijateljiti takratnega premierja Janeza Drnovška in predsednika Milana Kučana, a pravijo, da mu to nikoli ni zares uspelo. A naj bo dovolj o polpreteklosti.

V sedanjosti je Žerjav dobil konkurenco v Šurcu, Mojmiru in še nekaj okoliških gostilnah, ki cvrejo piške. Zdi pa se, da ima Žerjav najširšo ponudbo, ki zadovolji tako tiste, ki jedo piščance, kot tiste, predvsem italijanske goste, ki se z bolj kot na meso z zahoda pripeljejo na kalamare in ocvrt sir. Za časa našega obiska smo opazovali par, ki si je za glavno jed naročil ocvrte zrezke, za prilogo pa ocvrt krompirček, ocvrt sir in kečap. Neverjetno. V italijanskih oštarijah take kombinacije niti ne morete dobiti.

Naše omizje je raje začelo z gorenjskim narezkom, ki je vseboval dve domači klobasi, eno malo manj domačo salamo, zelo mesno zaseko in povsem nepotreben pršut (ki jasno ni gorenjska mesnina), ob tem pa še olive (tudi iz drugih krajev), kumare, sir iz bližnjih marketov in feferone. Cene pri Žerjavu niso previsoke, za manj kot deset evrov je mogoče dobiti nedeljsko kosilo, ki ima ob mesu, prilogi in solati tudi juho.

Poskusili smo pravo govejo juho z rezanci in po dolgem času okusno zelenjavno juho, rahlo okisano, v kateri je glavno vlogo odigralo korenje. Solatni bar je bil iz istih let kot glasbena podlaga, a pri kranjski klobasi, ki jo podložijo s krompirjevo solato, gorčico in obilico čebule, ni bil potreben. Klobasi jeseniških mesarjev ni kaj očitati, podobno kot ne mesnini, ki je iz Žerjava in še mnogo gostiln v okolici naredila institucijo: ocvrta polovica piščanca v petih kosih je izpolnila pričakovanja. Za razliko od mnogih ga nismo povezali ne z ocvrtim krompirčkom ne s praženim krompirjem, le solato iz bara smo si naložili.

Serija jedi je bila skoraj pretežka, bog ve, kako so sploh še uspeli dihati zahodni sosedje pri drugih mizah, ki so svoja telesa veliko bolj obremenili. A Žerjav ima ravno za takšne goste največ zanimivih jedi, pa naj gre za meso z žara, vključno s pleskavicami in čevapčiči, ali za množico različnih kalamarov. Celo žabje krake je mogoče dobiti.

Nam pa se je mudilo proti zgoraj omenjeni in pohvaljeni orehovi potici ter orjaškemu, skoraj črnemu borovničevemu zavitku. Naj rečemo samo: obilni finale, kot smo ga pravzaprav pričakovali.

Povzetek

Gostilna stare slave in klasične ponudbe. Ocvrti piščanec je na prvem mestu, sledijo Dolančevi in Brozovi pozdravi, pa še vse drugo od klobas do rib ali čevapčičev. Porcije so velike in razmeroma težke, obiskovalci pa se bolj ali manj zavedajo, kam in po kaj so prišli.

Vinska karta ponuja kakšnih 20 različnih vin, a presežkov ni najti.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.