Sreda, 8. 12. 2010, 11.16
7 let, 1 mesec
Gostilna Ribič: med ribami in perutnino
V središču našega najstarejšega mesta še vedno kraljuje gostilna, ki je brez sramu združila vodne in pernate dobrote.
Ne bomo prvi, ki slutimo, da je pri Ribiču najlepši del razgled z vrta, ki je kakopak odprt, ko je topleje, in prav tako ne bomo prvi, ki bomo omenili, da je treba seštevati moderno betonsko brv, pisano rečno perjad in Dravo, ki se leno vali proti vzhodu, da se razvijejo najboljši vtisi o gostilni, ki na svojem vrtu ponuja največ, kar je v starem mestu mogoče dobiti. A ko postane hladno in pade prvi sneg, ki povzroči velike težave v prometu, je pozni gost obsojen na notranjost, ki bi počasi spet potrebovala spretno roko notranjega oblikovalca ...
V teh krajih smo že velikokrat jedli. Pred leti recimo, sva dva obilnejša možakarja obdelala ščuko velikanko, s katero bi se lahko kosala peterica ali šesterica – gledali so naju z rahlim začudenjem. Potem smo nekajkrat jedli manj atraktivno. Piščance v različnih pojavnih oblikah, bolj ali manj povprečno hrano. Ampak japonski kalamari namesto naših rečnih prebivalcev – tega si vseeno nismo nikoli privoščili … In tudi tokrat ni šlo drugače, čeprav smo okušali tudi nekaj klasičnih mesnin.
Kot rečeno, notranjost bi bilo treba počasi prilagoditi novemu tisočletju, a lokacija je odprta do poznih ur, kar je v teh krajih za hrano velika redkost, natakar pa je, kot je tu navada, veliko prijaznejši kot v prestolnici ali na Primorskem. Med pozdravi so se na mizi srečali siri, losos, ki je ovijal nekakšno hrenovo terino, in majhni paradižniki. Odkrito: s kuhinjo smo se pozdravljali že lepše. A na mizo je že priromala vinska karta, ki počasi kliče tudi po novih imenih. Ptujska klet, ki jo tu najbolj cenijo, bi morala dobiti vsaj malo konkurence s sosednjih hribčkov. Dveri pax, Kogl, Kupljen, Verus in še bi lahko naštevali bi morali biti na mizi, vsaj zato, da bi malce popestrili ponudbo. Kljub vsemu se nismo branili Pullusovega cuveeja sedmih sodov. Traminec in chardonnay sta štajerska, hrastovi sodi pa iz sedmih držav, razmetanih po celinah našega planeta. Ne glede na lesno zmešnjavo je bilo vino dišeče in pitno, pa tudi naslednji dan ni delalo težav glavi, kar je najpomembneje, po drugi strani pa se je solidno ujemalo recimo z gosjo pašteto v pršutu s figami. Olive pa na tem krožniku res niso imele nobene dodane vrednosti ali poslanstva.
Postrvja pašteta je imela več smisla, nekaj pa je je, predvsem zaradi količine, ostalo na krožniku. Juhe imajo ob Dravi samosvojo posodo, ob Soči ali ob Savi jih strežejo v krožnikih, tistega hladnega večera pa smo se soočili z jušniki, v katerih je bilo vsebine za štiri krožnike. Preveč! A paradižnikova juha je bila gosta, polna začimb in niti ne nasitna, na drugi strani je bila brokolijeva močnejša, toda še vedno solidna reč. V vsakem primeru jušnikov nismo izpraznili.
Tudi glavne jedi so imele svojo težo. Sladkovodni plavalec je bil smuč, ki smo ga nekoč že poskusil pri Ribiču, a tokrat se je zdel bolje očiščen in kar dobro opremljen z lisičkami in popečeno zelenjavo. Zdi se logično, da bi bile sladkovodne ribe in vino okoliških gričev osnova za Ribičevo ponudbo, a kaj ko imajo perutnino, kalamare, hobotnice in še nekaj jedi tukaj za nacionalne dobrine. In jasno, potem je tudi naše omizje krenilo proti biftku, ki so ga krasili jurčki in nekakšen slovensko obarvan čips s slanino. Okusno do zadnjega grižljaja, a vseeno težko težko ...
Čokoladnemu sufleju ob Dravi rečejo fondant (spremlja ga vaniljeva krema in kozarček toplih gozdnih sadežev) in prav nič ne zaostaja za podobnimi izdelki v boljših hranilnicah, pravzaprav je še najbolj zaostajal napitek z nemogočim imenom pinky chick. Gre za sladko vino iz lokalne kleti, ki računa na publiko sodobnih nazorov. Prijazni natakar verjame v uspeh napitka v večjih mestih, mi pa smo prosili, da izpod pulta prinesejo nekaj, kar bo vso sladkobno vinsko zgodovino tistega večera spralo iz grla. Nek kmet iz okolice Ormoža prideluje vinsko žganje in ga celo rahlo barikira. Toliko se pa že spoznamo na grape, da ga lahko na tem mestu javno pohvalimo.
Povzetek
Pri Ribiču je najbolje naročiti ribe in perutnino, čeprav ponujajo še marsikaj. Ker so porcije krepke, je mogoče včasih bolje naročiti manj jedi.
Vinska ponudba je sestavljena iz Pullusovih serij, nekaj malega Šumenjaka in še za ščepec drugih slovenskih ustvarjalcev.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
1