Gostilna Ravbar: pri originalnem kraškem pršutu

Gostilna Ravbar v Dolu pri Vogljah je ena od dveh gostiln v majhni vasi pri Dutovljah, tista bolj domača, bolj kraška, takšna, kakršno slovenski okus riše v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih, ob zapovedanem domačem pršutu in kiselkastem teranu. Gostilno smo v zadnjem času obiskali dvakrat in v obeh primerih, čeprav se je to zgodilo med tednom, so imeli solidno število gostov, a zdi se, da jih zaradi bližnje meje celo bolj opazijo italijanski kot naši jedci.

Kakorkoli, tudi če ga ne ponudijo, morate poskusiti njihov kraški pršut, ki ga sušijo na bližnji Oštirjevi kmetiji in velja med tremi našimi kraškimi pršuti s certifikatom (imajo ga še pri Krasu in pri pršutarni Lokev) za najbolj domačega. In res je dober. Na žalost ga strežejo v majhnih odmerkih, dodajo pa mu dokaj nepretresljive stvari, pa naj gre za vratovino, domačo salamo, vložene gobice ali sir.

Na začetku se je treba natančno odločiti za vino, in če vam njihova hišna kapljica ni všeč, imajo za takšen tip lokala solidno vinsko karto, na kateri najdete vsa okoliška peneča vina, poleg kraških pa še zajetno bero vipavskih vin. V obeh poskusih smo začeli s hišnim belim, potem pa nadaljevali z Blažičevo rebulo, Širčevim cabernetom in Saksidovo Carismo v prvem poskusu, drugič pa s Tavčarjevim merlotom. Sicer je možnosti še kar nekaj, imajo Fona, pa Batiča, Stegovca, Coljo in še nekaj briških junakov. Vina so dokaj natančno izbrana in jedcu, ki se zaveda, da ob hrani potrebuje tudi vino, pri Ravbarju ne bo hudega.

Po pršutu in krožniku spremljevalcev smo se pri toplih jedeh odločili za neprepričljivo joto (imajo še gobovo in govejo juho). Ko govorimo o toplih predjedeh, se v Dolu pri Vogljah držijo kraške tradicije testenin. Pripravijo ročno narejen kanelon s pršutom, sirom in špinačo ali pa s skuto in drobnjakom, ponujajo tudi njoke s tartufi ali jurčki, imeli pa so tudi špinačni štrukelj. Ta del zgodbe lahko posebej priporočimo, pri glavnih jedeh pa so stvari lahko glede na dan ali na letni čas povsem spremenjene. V vsakem primeru smo šli na divjega prašička, ki mu dodajo ajdovo polento in jabolka, in v vsakem primeru smo šli na jelenove medaljone s taisto polento, in v vsakem primeru smo poskusili telečjo kračo s praženim krompirjem, ko smo prišli prvič, smo naročili še jagenjčka.

Glavne jedi so tradicionalno težke, pripravljene zelo preprosto, brez kompliciranja, morda bi si včasih želeli ob strani kakšen okus več, drugače pa … saj smo na Krasu. Na Krasu, kjer imajo med sladicami limonin sorbet, orehove štruklje in posebne nizke kremne rezine, ki jim rečejo pašta krema, da o zmagovalni figovi piti in najboljšem teranovem likerju v zadnjem času niti ne govorimo. Človek spije še češnjevo žganje in rožno vodico z domačije kraškega poeta Srečka Kosovela in že je čas za jesenske verze: "Zrak je mrzel od dežja, a v hiši, na toplem pri peči, ob pršutu in teranu srce igra."

Povzetek

Kraška gostilna, natančno takšna, kot si jo želijo gostje iz Ljubljane, Štajerske in s Tržaškega. Cene so zmerne, za 25 evrov se boste krepko napolnili. Ne pozabite na kraški pršut, pri Ravbarju imajo izjemnega, ne pozabite na testenine, vzemite jih kar v trisu.

Vinska karta presega raven klasičnega kraškega gostinstva (od Fona do Stegovca, od Brd do Sakside), a za tiste, ki si želite povsem klasičnega terana, bo seveda poskrbljeno.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.