Ponedeljek, 24. 12. 2012, 10.22
7 let, 1 mesec
Gostilna Pr' Bizjak: večerja pri nogometaših in lovcih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
V okolici Preddvora imajo nekaj solidnih gostinskih obratov in Aljančičevi so med najboljšimi.
Konkurenca je huda, blizu je Vila Bella, nedaleč stran je Krištof, na drugi strani je Ančka, pa še bi lahko naštevali. Pr' Bizjak svoje prednosti iščejo na posebnem zelenem vrtu, na velikem športnem igrišču in na porokah. Gostje se lahko pripeljejo tudi s helikopterjem, gospodar pa ima licenco za poročanje parov. Ampak nobenega dvoma ni, da sta njihova osnovna dejavnost hrana in pijača.
Gospodarjev naslednik dela v gostilni, čeprav kot eksploziven nogometaš, ki ima nekaj nastopov tudi za našo izbrano vrsto, še vedno brca v drugi ligi za Šenčur, tudi gospodarica je še vedno nogometno aktivna, čeprav se zdaj, kadar ne kuha, ukvarja tudi z lovom. In medtem ko je gospodar pri mizi že ponujal prve obroke in umirjeno stresal šale, se je slišalo gospodarico iz kuhinje: "Divjo svinjo naj vzamejo!!!" "Ja točno, jo je sama ustrelila," se je strinjal gospodar. Toliko o emancipaciji. Prašiča pa smo pozneje pomalicali s cmokom in brusnicami.
Ampak prej se je zgodilo še nekaj stvari. Recimo četa različnih kruhov, med katerimi je izstopal teranov s figami, pomagal mu je čebulni s pršutom, imeli so še rožičevega in navadnega črnega. Hitro sta se na mizi znašla tudi odprt, skoraj prelahek hišni Škrljev sauvignon in "naša voda s hribov", vse omenjeno pa je napovedovalo kombinacijo Bizjakovih hladnih jedi: jelenova salama, domač dimljen pršut, hren, lisičke, domač namaz, nekaj solate in krompirja ter veliko bučnega olja. Domači poudarjajo šunko s hrenom in skuto s korenjem, mogoče je dobiti tudi lokalno kranjsko klobaso, a meje za mestne ljudi narekujejo drugačen tempo.
Tempo za klasično jesensko bučno juho, ki jo izboljšajo z bučnimi semeni in s kockami kruha. Pomembna hišna specialiteta pa je goveja juha z vraničnimi cmoki. Juhi sta bila takšni, kot si človek lahko samo želi v poznojesenskem popoldnevu, za vsak primer pa naj povemo, da je mogoče včasih dobiti tudi kak golaž, gobovo ali govejo juho z rezanci.
Omizje je imelo dovolj sauvignona, čas je bil za Saksidovo Carismo – močan rdeč cuvee, ki je s 25 evri najvišje na lestvici vinske karte. In kaj naj bi eno najboljših vipavskih vin pokrivalo? Že omenjeno divjo svinjo, ki jo je gospodarica ustrelila in spekla. Dobro pripravljeni kosi mesa, brez dvoma. Druga možnost, ki jo je nakazoval tisti popoldan, ki se je prevešal v večer, je bilo nabodalo, sestavljeno iz bifteka, svinjine in teletine. Vmes so popekli papriko, bučke in vse skupaj ponudili na krompirjevem pireju. Prava mesna pojedina za hladne dni. Še posebej če kot solato dodamo črno redkev s fižolom. Kaj bi še lahko vzeli? Aljančičevi so ponosni na jetrca in priželjc, pa na dejstvo, da imajo tudi decembra regrat. Poleg vseh pečenk in zrezkov imajo tudi vse pojavne oblike postrvi in (ne bodi jih treba) tudi kalamare.
Če ste že pripeljali v Zgornjo Belo, morate poskusiti janeževe upognjence s smetano in sladoledom. Na videz navadni piškoti so tukaj pod gorenjskimi hribi postali hišna specialiteta. Sledila je še težka kostanjeva torta, preskočili smo grmado in palačinke, še nekaj kakijevih ali mandarininih tort in se ustavili pri domačem res sladkem bezgovem likerju v finalu.
Povzetek
Klasična slovenska gostilna, ki ponuja bolj ali manj prenovljene različice narezkov, juh, mesnin in sladic. Jedi so okusne, recepti zanimivo dodelani, pa še nekaj hišnih klasik lahko ponudijo.
Vinska karta je razmeroma poceni, imajo solidna odprta vina in buteljke, v glavnem iz Vipavske doline in Štajerske. Mulit, Erzetič, Saksida so njihovi favoriti.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
