Gostilna pod Slavnikom: medvedova pečenka pod goro nad morjem

Podgorje je po sedežu v Mestni občini Koper, zato naša ekipa gostilno v vasi šteje med lokale Istre in slovenske Obale. Da ne bo nesporazumov. Še nekaj je treba povedati. Gostilno, kjer skoraj po božje častijo Zlatka Dedića, enega od tistih, ki je Sloveniji omogočil nastopanje na velikem Fifinem spektaklu, obiščem vsake toliko in tudi tokrat se zdi, da ni izgubila veliko tistega, kar je ponujala še v času Ilovarjih recenzij v polkonkurenčnem glasilu. Kombiniranje istrskih jedi in divjačine, lokalna koprska vina in prijazen vrt ter simpatično osebje brez kakšnih vidnih avtorskih popadkov.

Včasih je na tem dvorišču rad malical Tone Turnšek, nekdanji direktor Laškega iz obdobja, ko smo Slovenci še imeli velike pivovarne. Sicer pa so bili tako kot nekoč tudi tisto soboto za mizami v zeleno oblečeni športniki s klobuki in puškami. Veseli lovci so počasi spili in odšli, z nami pa je ostal par čivkajočih lastovk, ki si je pod leseno streho uredil garsonjero. Še nekaj živalskih zvokov se je slišalo v sončnem popoldnevu: pav, dva petelina in nekaj živahnih ptic, ki jih je vse preglasil rigajoč osel.

Že pred prihodom smo se odločili, da bomo jedli divjačino, kot se v tej gostilni spodobi. Imajo sicer tudi domač pršut in ovčji sir, ampak kot rečeno, napadli smo skoraj preveč na tanko narezano salamo divjega prašiča in jelena. Malce bolj na debelo narezana salama daje več okusa, tudi če je je potem manj, je treba povedati domačinom, ki so narezek obogatili z različnimi siri, vloženimi jurčki, olivami in češnjevcem. Natočili smo si odprto, pitno malvazijo iz koprske kleti za osem evrov po litru.

Ponudili so govejo in gobovo juho, mi pa smo se v sončnem dnevu, v katerem so bile temperature tudi več kot 30 stopinj Celzija, raje odločili za fuže s tartufi. Lahko bi dobili tudi njoke z divjačino, fuže z golažem, pa še jajca s tartufi ali z jurčki naredijo, a smo si na drugo stran krožnika postavili sirove raviole s popečenimi jurčki, za katere so se še posebej pohvalili, da je to njihova najboljša predjed. Ni bilo slabo, še posebej ko smo pritaknili povsem svež zelen radič v solati.

Pred glavnimi jedmi smo naročili refošk, na kozarec so imeli sosedovega, karkoli že razumejo pod to šifro, a vino ni bilo slabo, predvsem pa ne kiselkasto, kakor je na Primorskem mnogokrat. Refošk je zalival izvrstno (in obilno) medvedovo pečenko (18 evrov), na drugi strani pa jelenove medaljone (14 evrov), mehke kot le redkokje. K obema jedema so kot prilogo ponudili njoke, prelite z omako medvedove pečenke. Bolje pripravljenih, pa čeprav ne hudo avtorskih jedi pri nas ni lahko dobiti. Vprašanje pa je, kako jim gre, kadar se odločijo za bolj klasične mesne glavne jedi, kot so biftek, ramstek in taljata, ki jih prav tako ponuja jedilni list.

Na oddelku za slaščice so v glavni vloge palačinke v vseh pojavnih oblikah za tri ali štiri evre. Zraven so še zavitek, sadna kupa ali sladoled. Odločili smo se za tretjo pot: za orehovo rulado z gozdnimi sadeži in jagodnim sladoledom, skupaj pa plačali kakšnih 30 evrov na osebo. Korektno, sploh če prištejemo še brinjevec in borovničke, ki pospremita jedca nazaj v dolino.

Povzetek

Bolj ali manj lovska postojanka pod Slavnikom, kjer je mogoče dobiti hladne, tople in glavne jedi, povezane z Istro in medvedi, jeleni, srnami ter divjimi prašički. Zraven gredo tartufi ter fuži in njoki.

Vinska karta ni atraktivna. Na kozarec sta znosna malvazija in refošk, pri buteljkah pa stavijo skoraj izključno na koprsko zadrugo, tudi na njihove dražje etikete.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.