Gostilna Pec: večerja na dravskem bregu

Vroče popoldne se je počasi spreminjalo v oblačen večer in do sladice se je že razbesnela huda nevihta, na srečo brez toče. Še dobro, da smo bili v notranjosti gostilne, potem ko se zunaj, na enem najlepših vrtov pri nas, ni našlo nobene mize. Tam so imeli namreč res veliko število motoristov, v notranjosti pa je čez zimzelene skladbe Oriette Berti, Edith Piaf, Nina Rote in Petule Clark o različnih težkih boleznih in smrti debatiral trio upokojencev. Naporno in smešno obenem.

Zgodbo o človeku, ki je umrl v kopalni kadi, je prekinil natakar, ki je prinesel pozdrav iz kuhinje, piščančjo jetrno pašteto z bučnim oljem, pripadajočimi mletimi semeni, porom in paradižnikom. Pri hladnih jedeh ponujajo tudi tatarca iz (menda) slovenske pljučne ter hobotnico s krompirjem, rukolo in črnimi olivami, naša skromna odprava pa se je raje odločila za odličen goveji karpačo s pikantno omako, polnjenimi zelenimi olivami, parmezanom in z izrazito prebogato dozo rukole. Jed z imenom Hladna uvertura je medtem vsebovala lisičke in bučke z dodatkom bučnega olja, trdo kuhanega jajca in parmezana.

Zelenjavni štart je obetal veliko več, kot je lahko ponudilo nadaljevanje s korenčkovo juho s pomarančo in karijem. Postregli so jo v posebni rdeči posodi, a eksperiment ni izpolnil pričakovanj. Veljalo bi premisliti, kako se v območje ob Dravi, pravzaprav zgolj nekaj metrov od njenega brega, prilega takšna juha, ko pa znajo pripraviti sijajno govejo juho z ribano kašo, govedino in korenjem, ki je bila verjetno celo najboljša jed tistega večera.

Kaj smo pili? Na vinski karti je dober ducat štajerskih vinarjev, redki Primorci (briška klet, Movia, Saksida …) in nekaj banalnih tujcev (Casillero del Diablo). Najprej smo pili belo hišno zvrst Pec, ki jo polni Valdhuber, pri glavni jedi pa smo se lotili rdečega Peca, ki ga pridelajo pri Saksidi v Vipavski dolini.

A še prej smo poskusili popečen sir na ajdovi kaši z zelenjavo, bešamelom in paradižnikom in ugotovili, da pri Pecu vsem jedem dodajajo veliko prilog. Zdi se, da bi morda kdaj lahko stvari tudi poenostavili. Konec koncev sodobni trendi, razen v hudo novovalovski kreativni kuhinji, zapovedujejo preprostost sestavin. V Selnici ob Dravi medtem ocvrejo polento s črnimi tartufi, gosjim jetrom pa dodajo flambirana jabolka in pistacije. Podobno je pri ribah, vsaka jed ima še dodatek ali dva, pa naj gre za lignje, ki so v zadnjih letih postali praksa po vsej državi, za druge morske prebivalce ali za redke sladkovodne jedi.

Pri Saksidovi rdeči zvrsti, ki, to je treba priznati, niti približno ne dosega bolj znanih radosti iz te kleti, smo se torej srečali z mesom. Boljši del je tvoril biftek na žaru, ki so mu po naših zapovedih dodali zgolj kos pečenega krompirja, zeliščno maslo in nekaj zelenjave na žaru. Na drugi strani, kjer je bila na krožniku dvojna goveja pljučna, se je dogajalo veliko več ali kar preveč. Kot da ni bila dovolj že omaka iz govejega repa, sta bila v panceto ovita oba kosa mesa, dodali so sirova štruklja, potem pa je vse skupaj počivalo na pireju korenčka. Težka jed, ki ima gotovo tudi svoje privržence, čeprav cena 22 evrov niti ni nizka.

Pri sladicah ponujajo kar nekaj zanimivih jedi, recimo značilno Pecovo tortico z bučnim oljem in semeni, pa tudi sirove štruklje s sladko omako. A po konkretnem kosilu se tudi solidno pripravljenemu jedcu to zdi preveč. Pri sosedih, ki so govorili o boleznih in smrti, so se odločili za lahko panakoto, mi pa smo poskusili (na koncu vseeno težak) creme brulee z rabarbaro, ki sta mu pomagala limonin sladoled in vaniljeva krema. Kakšnega snopčka na koncu niso ponudili, je pa morda treba omeniti, da ob jedeh pristavijo Kocbekovo bučno in Lisjakovo oljčno olje ter Isteničev kis.

Za tiste, ki jih mize omejujejo, sicer lahko pripravijo piknik košarice in mesto na bregu Drave. Za tiste, ki najprej pogledajo, kako je gostilna urejena, imajo sijajen vrt in korektne jedilnice, ob točilnem pultu, v veži ob vhodu in v sanitarijah pa je še nekaj malega za postoriti. Še posebej zato, ker človek za kosilo brez pretiravanja pusti okoli 35 evrov. Brez pijače, seveda.

Povzetek

Znana (pri)mariborska gostinska destinacija, ki prepriča z vrtom in romantično bližino največje štajerske reke. Jedi so klasične, kot se v takšnih gostilnah rade strežejo ob sobotah in nedeljah, le včasih jih malce preveč zabelijo s prilogami.

Vinska karta obstaja, a ni zelo obširna. Imajo tudi svoja hišna vina (Valdhuber, Saksida, Istenič) in nekaj malega Primorcev.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.