Gostilna Mihovec: klasika, ki sili v sedanjost

In veliki, pomeni res veliki. Pri Mihovcu imajo ob velikem vrtu tudi dvorano, ki bi jo lahko uporabili za športne prireditve, a zdi se, da jo uporabljajo za velike (poročne) zabave. V malce preveč temačni notranjosti imajo tudi separirane sobe, ki jih je mogoče nepredušno zapreti, in šank, za katerega bi lahko mirno rekli, da živi z okoliškimi pivci piva in žganice, kar se zdi za vaško gostilno kar pomemben podatek. Sicer pa smo v Mihovca odrinili, ko smo slišali, da se poskušajo uveljaviti tudi izven svoje vasi, da poskušajo ponudbo posodobiti in zadovoljiti tudi zahtevnejše goste.

Pa jim je uspelo? Morda bi morali stvari še malce dodelati. Recimo natisniti vinsko karto, pa čeprav na samo enem listu papirja, da gostom ne bi bilo treba vina iskati v hladilniku, ki stoji v njihovi veliki skoraj športni dvorani. Tudi jedilnega lista se človek ne bi branil, čeprav simpatični natakarji do podrobnosti razložijo vsako jed, ki jo je mogoče naročiti. No ja, smo pa včasih pri nas kar malce navajeni tega. Ampak v normalnih deželah gostje dobijo jedilni list, ne samo zaradi informacij o hrani, ampak tudi zaradi cenika, ker je nerodno za vsako jed posebej spraševati, koliko stane. Včasih pa imam pri gostilnah, ki ne delijo jedilnih in vinskih listov, občutek, da cene določijo ob koncu, ko je gost že tako utrujen od hrane in alkohola, da ničesar več ne razume. Na srečo pri Mihovcu ni bilo tako. Cene so zmerne, že za drobiž se je mogoče dobro najesti, za kakih 20 na osebo pa človek že malce pretirava.

Od odprtih vin smo tisto sončno popoldne lahko izbirali med chardonnayem in cabernetom, ki ju dobijo pri Reyi, ponujali so tudi Gaubejev renski rizling, pa še teran in refošk. Sicer pa so imeli v hladilniku tudi Sutorja, Ščurka, Movio, Tilio in nekaj štajerskih mojstrov. Ostali smo pri solidnih Reyinih napitkih, najprej belo, potem pa naprej. Chardonnay se je moral spoprijeti s težkimi jedmi s štartne črte – z domačo žolco, skutinim namazom s čemažem in domačo pašteto, ki ji dodajo ocvirke. Za bolj izbirčne imajo tudi gosje prsi in različne karpače. Mimogrede, trudijo se z domačim kruhom, še posebej je ostal v spominu zelen čemažev kruh.

V času našega obiska so imeli špargljevo (preslano), čemaževo, govejo (ki so ji posebej dodali narezane palačinke) in gobovo juho. Vse po vrsti so bile zelo težke in malce preobilne, čeprav je od gostiln v takšnem okolju to pravzaprav pričakovati. Tudi telečja jetrca s pečeno polento so kmečko težka, a za nekaj lažje prebavljanje so imeli tisto popoldne še rezance s šparglji, pa tudi postrvi v vseh pojavnih oblikah s poudarkom na tistih z mandlji, čemažem in šparglji. Če imate srečo, lahko v času vašega bivanja ravno spečejo jagenjčka – kosom mesa dodajo polento in vse skupaj potresejo s sirom, da porcija pridobi na teži. Je pa v teh krajih moč dobiti še vse vrste biftkov in medaljonov, pa tudi žrebička in celo zajčka. Sladkobni finale zahteva celega človeka in jabolčni zavitek je bil velik kot gora, jagodna torta, ki temelji na rožnati kremi, pa skoraj preveč iz filma, ki ga niso posneli v Pirničah.

Povzetek

Domača kuhinja, ki se razvija tudi v modernih časih, morda bi morali vseeno zmanjšati porcije in predvsem dodati cenike.

Vinske karte nimajo, čeprav imajo nekaj solidnih vinskih etiket. Ob naših zvezdnikih imajo celo nekaj tujih steklenic.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.