Gostilna Livada: vrt na obali Ljubljanice

A zdi se, da Livada ostaja prostor za obletnice in večje zasebne prireditve, konec koncev so tukaj septembra leta 1997 praznovali rojstni dan Janeza Janše, ko je nastal manjši pretep. Brigadir Krkovič je razbil fotoaparat tipu, ki naj bi ga hotel uporabiti kot orožje … Za to, da je nastal omenjeni zapis, smo obiskali gostilno dvakrat in prvič so podobno praznovali v več prostorih, po mojem je šlo za obletnice mature, in prav zanimivo je bilo ob čakanju na natakarja opazovati, kako se različni ljudje različno staramo. Pa ne bomo o tem.

Dejstvo je, da je bil vrt v obeh primerih slabo izkoriščen, Ljubljanica, ki teče mimo, bi si zaslužila kaj več. Konec koncev imajo po vseh stenah velike stare fotografije kopalcev, oblečenih po sramežljivi modi iz začetka prejšnjega stoletja. Veseli in razigrani, kot da ne bi vedeli, da nimajo mobitela, prenosnika, televizije in "štiripogonca". Včasih je bilo vse lažje, zdaj pa: Livada ponuja dobesedno vse, od testenin do malic, od pic do (tole bo pa novost) žara Josper, v katerem pečejo, kar si človek izmisli. Očitno so notranjost novi šefi temeljito preoblikovali, a ostali so klasično šolani natakarji, kar je prvič redkost, drugič pa velika pomoč, če kaj škriplje. In dejstvo je, da pri Livadi občasno zaškriplje.

Pri hladnih jedeh ponujajo klasičen pršut (ki smo ga preskočili) in zavidanja vredno domačo gnjat, ki jo je mogoče poboljšati s hrenom. Zakaj so ji dodali rukolo, ni povsem jasno, gotovo pa v starih receptih te podrobnosti niso našli. Rukola in češnjev paradižnik sta povsem zakrila tudi brancinov karpačo. Brancina je bilo premalo, drugih reči, vključno z limono, pa veliko preveč. Sicer pa tako in tako ne gre za gostilno, ki bi se poljubljala z morjem. Zelenjavna juha je bila kremna in milo rečeno povprečna, goveja, ja, goveja pa ni bila slaba. Klasična, kot jo imamo pri nas radi. Podobno kot povsem običajni vražji, zelo začinjeni peresniki. V fazi toplih jedi imajo poleg standardnih testenin še nekaj slovenskih "biserov": rateške krape, sirove štruklje, istrske fuže s tartufato in žafranovo rižoto z gobovim ragujem in parmezanom. Za šoferje, ki jih cesta zgolj ustavi ob reki, pa imajo še vse, kar manjka, torej vampe, golaž, kranjsko in pečenke.

Pri glavnih jedeh gredo na vse zrezke, potem sledijo mesnine z žara Josper. Peč je videti impresivno, tisto, kar smo jedli, pa malo manj. Naj še prej povemo, da smo do faze Josper prispeli na krilih korektnega sivega pinota iz vipavske Tilie (ki ni ravno poceni), v mesnine pa nas je popeljal soliden hišni Vovkov teran. T-bone naj bi bil zelo velik, pa se je izkazalo, da ni prevelik, bil pa je dobro pripravljen. Ramstek iz Josperja je bil bolj problematičen. Ni jim ga uspelo speči, kot bi si občinstvo želelo, kot bi se jim malce skuhal. Za nameček so ob pečenem krompirju, bučkah, papriki, korenju in jajčevcih dodali, uganili ste – rukolo. Povsem odveč. In zraven je bila tudi solata mešana, prosili smo, da bi bila brez rukole, a jasno, največ je bilo rukole.

Verjetno na tem mestu ni treba pripovedovati, kakšne pice lahko izvrže njihova nova peč in da ponujajo tudi vodne prebivalce, na čelu s postrvmi in na koncu s kalamari. A bil je čas za skok med sladice. Na eni strani so bile palačinke, takšne, kot morajo biti, rumene, ravno prav zapečene, z marelično marmelado. Na drugi strani smo čakali na solnograške žličnike. Pol ure so jih pripravljali, na koncu pa se je izkazalo, da so v nasprotju s pričakovanji hudo podobni pohorski omleti, le da so jo (jih) ponudili s skodelico goste, a še vedno tekoče čokolade. V zadnjem delu so imeli še hruško lepe Helene, nekaj zavitkov in orehove rezine, a da ne bi bila pot domov preveč dolgočasna, so ponudili še grappo Vinakoper. Brez vina (in če ne jeste pic ali malice, ki so cenejše), bi ob štirih omenjenih jedeh porabili okoli 30 evrov na osebo.

Povzetek

Predmestna gostilna z vrtom na obali reke. (Pre)široka ponudba hrane od pic do malic in pretiravanje z rukolo, drugače pa nekaj dobrih idej in solidni natakarji.

Vinska karta je vezana na poceni primorska vina, ki v teh krajih niso čisto poceni: Tilia, Batič, Jakončič, Ščurek …

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.