Gostilna Legastja: pojedina z veselico

Globoko med drevesi, kjer signal mobitela hudo opeša, ponavadi že sedijo okoliški pivci. Če imate srečo, jo na harmoniko zagode hišni mladinec, in če imate še več sreče, se mu pridružijo prijatelji. In če morda harmonika ne, vam srce ogreje res močna travarica, imajo pa še slivovko, brinjevec, "ta zelenga", medeno žganje, borovničevec in celo sladki limonovec. Doze so poštene, "štamperle" se ne giblje v območju 0,2 ali 0,3, prej tam okoli 0,5. Manj izbire je pri vinu, v glavnem predlagajo odprto: sauvignon od Sakside je, kot se je pozneje pokazalo, dobro vino. Cviček, teran in mešano štajersko belo pa mu ne sledijo.

Kakorkoli, polovica mize je poskušala hladne dobrote napasti s cvičkom, zmernejša polovica s Saksido. Pri narezku je imel najpomembnejšo vlogo šink, bilo je nekaj slanine, zaseke ni manjkalo, med domačimi salamami je šel v nos svež hren. V hiši imajo prekajene kuhane ali zgolj suhe klobase in prekajena rebra. Jasno, kruh je domač, zraven so bile tudi posebne preste, pri sosednji mizi pa je hišni mladinec nabijal "Ne reci nikdar, da nisi ljubila me".

Tisto popoldne so bile ob harmoniki na sporedu goveje in gobove juhe. Solidni zvarki, ki so napovedovali glavne jedi, natančneje tople mesnine s prilogami, ki jih skupinicam, kot je bila naša, najraje ponudijo v ploščah. Pravzaprav je to škoda, ker bi se dalo iz posameznih jedi razbrati več, ampak tihožitju, ki je prispelo na mizo, se človek ne more upreti. Klasična vojna napoved vegetarijancem: klasično in pariško ocvrt puran, kosi svinjine v naravni in sirovi spremljavi, nekaj zelenjave, nekaj ocvrtkov in obvezen pomfrit.

V času našega obiska je na mizi pristal še klasičen, a izjemno sočen naravni telečji zrezek. Pri Legastji je seveda mogoče dobiti tudi telečje prsi, kuhano govedino, telečjo obaro, jetrca, piščanca v vseh pojavnih oblikah (kilogram po 14 evrov). Če vas pa v te senčne kraje zanese pozimi, vam bodo gotovo ponudili koline in pripadajoče žgance, zelje in repo. Med ribami imajo postrvi, a eno od atrakcij gostilne je lastna slaščičarska dejavnost. Menda hišna gospodinja s svojim sladicami zalaga vso okolico. "Cveteli so beli kostanji," je vlekel harmonikarski duo, naša družba pa se je lotila kremšnite, jagodne torte in čokoladne torte. Fino, fino, ob kakšni drugi priložnosti naš čakajo še limonova torta, "sacherca", profiterol, jabolčno-borovničeva pita, zavitki in sladoled.

Na koncu smo spet dobili nekaj žganja, "ta zelenga" so nam predlagali in mogoče smo popili preveč ali pa nam je zelena tekočina sama po sebi omračila um. Pred mano je stala kako leto starejša gospa in rekla: "Ti si First, ne? Golico igrajo. Greva plesat!!!" Za trenutek je družba poskušala protestirati, potem pa se je vse skupaj samo še nerazumljivo, skoraj psihedelično vrtelo v gostilni pod hribi, kjer signal mobitela hudo opeša. Pri Legastji se človek dobro naje za nekaj manj kot 20 evrov, če je racionalen, pa je že 10 evrov, seveda brez pijače, povsem dovolj.

Povzetek

Gostilna z značilnostmi kmečkega turizma. Izjemne mesnine, nobenega filozofiranja. Pri slaščičarski ponudbi hišna gospodinja išče modernejše smeri, ki jih poskušajo združiti s klasično ponudbo.

Pri vinih bi se dalo še marsikaj izboljšati in dodati, čeprav je Saksidov sauvignon, ki so ga ponujali tisto popoldne, vreden svojega denarja.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.