Gostilna K Rotundi: z Goričkega v želodček

Je pa dobro, da takšne reči počnete, ko je sončen dan, ko je razgled na hribčke, ki so jih menda množično vzljubili Angleži, naravnost božanski. Ja, seveda, obiščite tudi staro Rotundo, ki komaj kak kilometer od gostilne ponuja odprta vrata v krščanstvo trinajstega stoletja. Sicer pa je tudi tik ob gostilniškem vrtu, ob sadovnjaku, kjer drevesa tako dobro obrodijo, da jih lahko obirajo tudi gostje, prav tako cerkev, samo veliko mlajša, taka tipična vaška, kakršne v Sloveniji največkrat so, z zvonovi, ki glasno opominjajo, naj naravnamo ure.

Je pa dobro, da takšne reči počnete, ko je sončen dan, ko je razgled na hribčke, ki so jih menda množično vzljubili Angleži, naravnost božanski. Ja, seveda, obiščite tudi staro Rotundo, ki komaj kak kilometer od gostilne ponuja odprta vrata v krščanstvo trinajstega stoletja. Sicer pa je tudi tik ob gostilniškem vrtu, ob sadovnjaku, kjer drevesa tako dobro obrodijo, da jih lahko obirajo tudi gostje, prav tako cerkev, samo veliko mlajša, taka tipična vaška, kakršne v Sloveniji največkrat so, z zvonovi, ki glasno opominjajo, naj naravnamo ure.

Najboljšo gostilno severno od Murske Sobote je več kot očitno prevzel mladi gospodar, ki je bil na daljšem potepanju po belem svetu, kjer je ugotovil, da je najlepše doma in natančneje – najlepše je v kuhinji in na vrtu domače gostilne. Lahko se strinjamo, še posebej, če se ob belih bombicah in črnem kruhu na mizi najde komplet prekmurskih mesnin, skuta z bučnimi semeni ter bučnim oljem in marinirana, skoraj že sladka postrv. Na vse to se pije belo vino, ki ga, kot še nekaj drugih, pridela vinar iz bližnjih Prosenjakovcev.

Sijajen uvod, ki ne potrebuje dodatnih pojasnil. Med toplimi jedmi ponujajo veliko gob, gosja jetra in mini porcijo golaža, marsikaj naštetega smo še poskusili v zadnjih letih, zdaj je prišla na vrsto goveja juha in jasno, bila je boljša kot v večini gostiln iz centralne Slovenije, kjer imajo "najboljšo". Med glavnimi jedmi imajo spet praktično vso lokalno ponudbo: mesnine po cigansko, bograče, paprikaše in kotlete, a bolj kot to nam priporočijo ogromen krožnik, na katerem ob velikih kosih jelena in divje svinje prebiva vsa domača priloga.

A lovska pojedina ne bi bila to, kar je bila, če ne bi zraven poskusili pečene paprike s česnom in velikega fižola (kebra) z redkvijo. (Neradi) smo preskočili rdečo peso z orehi, ki bi že motila pripoved, in povprečno modro frankinjo – spet iz Prosenjakovcev in naročili vseeno lažji, a za tople dni pripravnejši Gaubejev rosé. In to je vse? Jap, še nekaj stvari smo izpustili – recimo smuča, pa nekaj vrst štrukljev, fazana, jagnjetino, odojka …

Vzdušje v ekipi je bilo že tako dobro, pa je prišel mladi gospodar in ponudil še retaš (zavitek, štrudl …) iz češenj in maka. Ja, imajo tudi hišno datljevo torto, pa gibanico, pa palačinke z orehi in omlete, ampak retaš je res presenetil in dokončno zapečatil visoko oceno potovanja na madžarsko mejo.

Povzetek

Prekmurska kuhinja z vsem, kar poznamo, in z res rahlimi primesmi sodobnega kuharstva. Med jedmi, ki jih ponujajo, je dobro poskusiti čim več različnih, še posebej drugačni pa so pri divjačini, prilogah, solatah in sladicah.

Vinska ponudba je manj raznolika, a se je mogoče izvleči. Marof zaznamuje Goričko, nekaj je Štajercev in nekaj Primorcev.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.