Gostilna Dobnikar: sneženo popoldne s kolinami in štruklji

Hribi, hribčki in grički nad Ljubljano so posrečena izbira za krajši izlet, na katerem si delovni človek pretegne noge, po drugi strani pa vseeno ne izgubi vse sape, ki jo potrebuje v ponedeljek, da bo lahko še naprej vdano plačeval davke. Gostilna Dobnikar je na ravno takšni rekreacijski lokaciji. Da ne boste mislili, da je naše omizje začelo pretirano telovaditi, naj v opravičilo zapišemo, da smo idejo za obisk dobili kakšen dan ali dva prej, ko smo njihovo ime zapazili na vinsko-kulinaričnem festivalu v hotelu Union.

Okoliško hribovje in zadnji del ceste so bili v snegu, zato se nismo pretirano ozirali na Dobnikarjevo moderno ponudbo, ki naj bi jo razvijali, pa tudi koktajle, na katere so še posebej ponosni, saj imajo pri hiši šampiona v tem športu, smo izpustili. Vremenske razmere so klicale po kmečki kuhinji, konec koncev je bil na dvorišču postavljen prvi sneženi mož, medtem ko je bil pogled z vrha hriba, kjer domujejo Dobnikarjevi, kot nalašč za podlago Avsenikove Zimske pravljice.

Kaj pa hrana? Gostilna Dobnikar je urejena, čista slovenska gostilna, ki ob nedeljah ponuja krepka kosila za ne previsoke cene – ko dodajo juho, prilogo in solato, se svinjina giblje okoli osmih, teletina pa okoli enajstih evrov. Mlado vino, ki je spremljalo naše popoldne, je bilo Kupljenov Pubec po 1,5 evra za kozarec. Pitno, lahko bi šlo v litrih, a ovinkasta pot proti Medvodam je vozniku dovoljevala le kozarec.

Vinu imajo sicer namenjeno le eno stran v jedilnem listu. Veliko je že omenjenega Kupljena, predvsem belih vin, nekaj je goriške in koprske zadruge, cviček pride s Trške gore, za penine skrbijo v Radgoni, zelen pa je polsuh Lanthieri. Večino vin natočijo tudi na kozarec.

Treba je priznati, da smo se v začetku kar malce razveselili, ko smo videli, da bodo kot hladno predjed postregli suho klobaso s hrenom, pa je v kuhinji niso našli. Imeli pa so prekajeno kuhano klobaso, ki je bila vsaj za začetek skorajda pretežka, in hren, ki svoje moči ni izkazal. Morda naj dodamo, da so to kraji, kjer bi morali s hladnimi predjedmi briljirati, a v spominu je na koncu ostalo, da imajo predvsem kraški pršut, ki skorajda ne bi smel biti poglavar hladne ponudbe, vsaj na Gorenjskem ne.

Jota (mesu v njej smo se odpovedali) in goveja juha sta bili solidni predstavnici svoje sorte. To je treba priznati. Predvsem pri goveji juhi se je videlo, da jo znajo pripraviti, le kakšen korenček bi morda lahko dodali.

Le redki so, ki za glavno jed ne vzamejo konkretne mesnine, in podobno se je zgodilo nam. Možnosti je sicer kar nekaj, imajo na desetine zrezkov, vse, kar se da narediti iz lignjev, pa še nekaj rib, predvsem postrvi. A ker nas je letošnja zima že prvič zasnežila, so bile naše namere jasne: kolin se bomo lotili.

Za več kot zmerno ceno smo poskusili izjemne, popolno pečene krvavice s tankim, a ravno prav hrustljavim ovojem ter pečene pečenice s še posebej lepo barvo. Na svojem mestu so bila tudi pečena rebra, le da je bilo vsega skupaj na koncu že malce preveč. Za zdravje sta skrbela repa in zelje, da bi bila mera polna, pa so prinesli še žgance z veliko žlico ocvirkov. Ja, še vedno smo zraven pili mlado vino, čeprav bi šlo tudi kaj močnejšega, rdečega.

Tudi sladice so v hribih malce obilnejše kot v dolinah. Predvsem je veliko palačink, štrukljev in potic, ponujali pa so tudi samosvoj tiramisu in kostanjevo kremo. A mi smo napadli štruklje, vse, ki so bili na voljo. Pehtranove, jabolčne in sirove. Da bi se človek najedel, jim pripada tudi resna porcija prepraženih drobtin, in potem je pot v dolino še nekoliko počasnejša, kot bi bila sicer.

Povzetek

Gostilna na izletniškem hribu s ponudbo kosil, pečenk, ocvrte perjadi, kolin in le redkih skokov v neznano. Klasična ponudba, ki je dobro pripravljena.

Vinska ponudba se sprehaja po vsem slovenskem vinskem prostoru, a ponujajo bolj ali manj poceni kapljico.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.