Gostilna Apolonia: elitne ribje kreacije v nekem novem času (zaprto)

Včasih je veljalo, da bogatejši tržaški poslovneži obiskujejo Apolonio. Malo zato, da so bili stran od mestnega hrupa, na Krasu. Malo tudi zato, da jih niso vsi videli. Malo pa tudi zato, ker je veljalo, da daleč naokoli ni boljše ribje restavracije. Stvari so se spremenile, razlogov je mnogo: kriza, vse boljša ponudba v Italiji in, tudi to je treba vzeti v zakup, visoke cene in zadržano osebje. Nazadnje ko smo stopili čez prag elitne restavracije, smo bili edini gostje, ki na koncu nismo dobili digestiva, smo bili pa res tudi edini Slovenci. In potem dolgo nismo prišli.

Do zadnjič, ko je bila hiša bolj ali manj prazna, stregla pa je samo še ena od obeh sester, druga je odšla s trebuhom za kruhom v Ljubljano. Stvari so se spremenile, morda celo na bolje, a gostov vsaj tisti večer ni bilo. Je bilo pa zato naše omizje deležno skrbne in prijazne oskrbe. Vzeli smo degustacijski meni, ki je za sodobne čase še vedno omembe vrednih 55 evrov, s kozarci vina v spremljavi pa je mogoče ceno skoraj podvojiti. Najprej smo dobili Marmorno penino, ki jo v polsuhem stanju malvazije in charodnnayja ponujajo Vinakras. Ko se je mizi začela približevati hrana, pa se je zarosila Sutorjeva malvazija. Na mizi imajo, kot pred leti, nekaj vrst kruha, baziličnega, rukolinega, črnega sipinega, debele grisine, bele polžke in takšnega v obliki čipsa. Kruh je dober in treba se ga je paziti.

Za pozdravček je bila lokalna skuta z gorgonzolo, zraven pa med s pršutom, pa še majhna frika s sirom in hruškami. Sledili so surovi škampi, solatka iz ananasa, kumar, mete in bazilike, s peno iz svežih agrumov z dodano vulkansko soljo. Raznolikim kombinacijam, ki jih še vedno pripravlja gospodarica, ni bilo videti konca. Jakobova pokrovača, naslednja v seriji jedi, je plavala v peni jurčkov, ovita v slanino. Na drugi strani pa so ponujali tudi "bučkotris" – kremo iz bučk, domačo skuto, zavito v bučko, in peno iz vode, v kateri so se kuhale bučke. Menjava pri vinih, Blažičev tokaj, je pomenila prihod domačih krompirjevih raviolov z domačo skuto, potresenih s krhkim pršutom in plavajočih v lastnem soku z oljčnim oljem. Tik pred glavno jedjo smo poskusili še žlico ali dve rižote s škampi v soku penine.

Apolonia je še vedno polna malih kuharskih trikov, hrana je okusna, z ribami ne pretiravajo, sestavine, ki spremljajo morje, so v glavnem lokalne, če ne kar hišne. Batičev merlot je tako spremljal ravno prav popečeno tuno, ovito v slanino, na nasekanih jajčevcih v (sladki) omaki z Grand Marnierom. Ta se je udeležil tudi slaščičarskega dela zgodbe: ponudili so ga v kremi s svežimi jagodami, malinami in drobljenimi mandljevimi piškoti. A to je bil šele uvod. Pri glavnih sladicah smo se izognili čokoladnemu sufleju s sivko in kavnemu parfeju s creme caramelom. Naša žrtev sta bila zmrzlina s kandiranim sadjem v omaki zelenega jabolka in izvrstna "potica" – neobičajna kombinacija sufleja z orehi na vaniljevi kremi.

Dolga malica, ki pa zaradi lahkih ribjih jedi v želodcu ne pusti nobenih posledic in človek bi si želel, da bi podobne menije pripravljali tudi kje v centralnem delu dežele. Pa čeprav za kakšen evro ceneje.

Povzetek Nekoč ugledna kraška restavracija, ki se je znašla na velikem konceptualnem razpotju. A brez dvoma je vsa hrana, ki smo jo poskusili, izjemno domišljena in dobro pripravljena. Če bi morali izbirati, so bile najboljše dinamične in pisane predjedi.

Vinska karta je utrujen list, ki ga je načel zob časa. V vsakem primeru ga bodo morali prenoviti (na spletni strani jim piše KMALU). Če pa že brskate, imajo vipavska, kraška in goriška vina, pa še nekaj Italije.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.