Brezmesni ponedeljek: Zelenjavne mini pice

Pica je ena od najbolj tipičnih jedi sloga cucina povera, kar dobesedno pomeni revna kuhinja. Gre za princip priprave jedi, ki je bil značilen za nižje sloje prebivalcev Italije, od koder izvira tudi ime, čeprav ga najdemo tako rekoč v vsaki družbi. Revnejše prebivalstvo je hrano namreč pripravljajo s poceni, a kakovostnimi sestavinami, ki so jih našli doma ali v okolici. Najbolj tipične jedi so na primer krompirjeva solata, rizi bizi, mineštra, testenine s česnom in olivnim oljem in pa tudi pica.

Ena od najbolj razširjenih legend o nastanku pice margerita je tista, po kateri naj bi ta "osnovna" pica nastala leta 1889 ob obiske kraljice Margerite v Neaplju. Tamkajšnjega peka pic Raffaela Esposita naj bi prosili, naj ustvari pico v čast obiska visoke gostje. Med tremi picami, ki jih je ustvaril, naj bi bila kraljici najbolj všeč ravno pica v barvah italijanske zastave: rdeče (paradižnik), zelene (bazilika) in bele (mocarela). Po legendi naj bi takšno pico po kraljici poimenovali margerita, kot dokazno gradivo pa služi pismo, ki naj bi ga poslali s kraljičinega dvora in v katerem se peku zahvaljujejo za izjemno kulinarično izkušnjo.

A kot dokazuje decembrski članek na BBC-ju, je bilo domnevno pismo kraljice in celotna zgodba zgolj priredba bratov Brandi, ki sta želela vrniti sloves piceriji njunega strica Esposita. S ponarejenim pismom, ki sta ga napisala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, sta preoblikovala eno od številnih legend o članih kraljeve družine, ki jedo hrano revnih, in jo obrnila sebi v prid. Leta 2009 je Evropska unija registrirala zaščiteno označbo porekla za neapeljsko pico in tako med drugim zaščitila tudi margerito.

Pico so po svetu ponesli italijanski izseljenci, ta pa je dobila številne različice in imena. Mi vam bomo predstavili recept za zelenjavne mini pice iz pirine moke, kjer glavni komponenti – testo in omako – pripravimo sami.

Testo pripravimo približno eno uro prej, preden se lotimo omake. V posodo natočimo vodo, dodamo kvas in sol ter mešamo. Dodamo 500 mililitrov moke, preostanek pa postopoma dodajamo, dokler ne dobimo testa. Testo mesimo nekaj minut in dodajamo moko, dokler testo ne postane nelepljivo. Prelijemo ga z oljem in pustimo stati na toplem v pokriti posodi eno do dve uri.

Čez slabo ure začnemo pripravljati omako. V kozici segrejemo olivno olje in mu dodamo čebulo in česen. Po dveh do treh minutah dodamo kapre, pelate in začimbe ter jih kuhamo 10 minut. Zmanjšamo ogenj in pokrijemo kozico za slabe pol ure.

Medtem se lotimo testa in prižgemo pečico, ki jo segrejemo na 250 stopinj oziroma na najvišjo temperaturo. Na pomokani površini pregnetemo testo in ga razdelimo na 8 do 10 kosov. Kepice razvaljamo na želeno debelino in postavimo na pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem. Testo iz pirine moke bo manj prožno kot običajno testo, zato je priporočljivo, da ga razvaljate na peki papirju, ki ga nato lahko varno prenesete na pekač.

Približno dve žlici omake razmažemo po testu in potem po lastnem okusu dodajamo sestavine. Pri tem si lahko damo duška in sestavine nalagamo po kupih. Pice naj se pečejo od 10 do 15 minut, dokler robovi niso zapečeni. Kozji sir, rukolo in baziliko dodamo šele, ko pice vzamemo iz pečice, pokapamo jih lahko z olivnim oljem ter dodamo sol in poper.