Kako otroku olajšati neprijetno izkušnjo ob ločitvi staršev?

Kako v tako ranljivem in stresnem obdobju ločevanja družine ravnati z otroci, da lahko omilite ali celo preprečite travmo?

Kako preprečiti travmo? Ločitev staršev za otroka v prvi vrsti pomeni veliko spremembo v njegovem življenju (sprememba časa, ki ga preživi s starši, lahko sprememba nastanitve, šole, socialnega statusa ipd). Pogost emocionalni odgovor na spremembo je povezan s čustvi jeze in strahu. V primeru, ko otrok ne more ali ne sme iskreno izražati svojih občutkov ob izgubi, se lahko počuti izjemno nemočnega in osamljenega, kar vodi v travmatski stres. Izkušnja travme je povezana z otrokovim doživljanjem dogodka, ne z dogodkom kot takim. Pomembno je vedeti, da stališča in mnenja staršev vplivajo na oblikovanje stališč pri otroku. Vaše besede in vedenja lahko bodisi povečajo čustveno bolečino vašega otroka bodisi mu pomagajo obvladovati negativna čustva, kot so jeza, strah, žalost. Načini, kako lahko otroku olajšate travmatično izkušnjo: o bodite iskreni, pripravite se na možnost, da lahko ločitev pri vašem otroku sproži močan čustven odziv, o dovolite, da otrok odkrito govori o svojih občutkih, o če je izkušnja prehuda, da bi ji bili kos, poiščite pomoč zase in za otroka.

Vaš odziv na ločitev pomembno vpliva na otroka

Naši čustveni odzivi ob ločitvi so ponavadi zelo intenzivni, polni jeze, strahu, žalovanja, sramu, krivde. Otroci bodo težko razumeli vaše burno izražanje neprijetnih čustev, zato je priporočljivo, da se o svojem doživljanju pogovorite najprej z odraslo osebo, ki vas razume in podpira (s prijateljem, strokovnjakom), tako se boste lažje in bolj umirjeno o ločitvi pogovorili tudi z otrokom. Otroku boste pomagali tudi, če ga ne boste pretirano izpostavljali zakonskim konfliktom: ● s partnerjem se ne prepirajta pred otroki, ● prizanesite otroku z razlagami o negativnih lastnostih partnerja, ● razvijte prijateljski odnos do partnerja kakor hitro je mogoče, ● pri vsakem izmed družinskih članov se skušajte osredotočiti na njihove prednosti in pozitivne lastnosti. Ločitev vpliva tako na vaše telesno kot tudi duševno zdravje, zato poskrbite zase in za otroka: ● poskušajte ohraniti svoje in otrokove vsakdanje obveznosti in rutine, ● družite se z ljudmi, obiskujte podporno skupino, ● poskrbite za svoje zdravje (ustrezna prehrana, spanje, telesna aktivnost, različne oblike sproščanja).

Kako otroku povedati za ločitev? Pomembno je, da ste iskreni, ko se z otrokom pogovarjate o vaši ločitvi; otroci želijo vedeti, zakaj je v njihovem življenju prišlo do sprememb. V pogovoru se izogibajte kritiziranju partnerja. Kako boste razložili razloge za ločitev, je odvisno tudi od starosti vašega otroka. Pri mlajših otrocih je dobro uporabiti nekaj diplomacije, vendar bodite pripravljeni na to, da bodo kasneje, ko odrastejo, zahtevali več informacij.

Nekaj predlogov za pogovor: ● o ločitvi se začnite pogovarjati še preden izvedete konkretne spremembe v otrokovem življenju, ● če je le mogoče, načrtujte pogovore v času, ko bo prisoten tudi vaš partner, ● spomnite otroka, da vaša ločitev ne spremeni dejstva, da ga imate radi, ● bodite spoštljivi do partnerja, ko otroku navajate razloge za ločitev, ● poudarite, da otrok ni kriv za vašo ločitev, ne odgovoren za to, da bi "popravil" odnos med staršema, ● povejte otroku za spremembe (šolanje, preselitev ...), ki bodo sledile, omenite tudi čas teh sprememb, vendar ga ne obremenjujte z vsemi podrobnostmi.

Najpogostejše čustvene reakcije in spremembe vedenj pri otroku, ko se sooči z ločitvijo staršev Otroci se različno odzovejo na tako neprijetno novico, kot je ločitev staršev. Pojavijo se občutki jeze, strahu, globokega žalovanja. Nekatere je sram, da bi novico izvedeli njihovi prijatelji, spet drugi se vedejo neprizadeto, hladno, nekateri si oddahnejo, da bo sedaj doma manj konfliktov ...

Jeza. Pojavi se jeza na vas ali partnerja, vendar gre najverjetneje za jezo zaradi porušenega občutka varnosti, stalnosti in velikih sprememb, ki sledijo. Kljub težki situaciji, v kateri ste, poskušajte otroku brez vnaprejšnjih obsodb dovoliti, da lahko z vami govori o svojih občutkih. Njegove jeze ne jemljite osebno in ne odgovorite nanjo s svojimi občutki jeze. Anksioznost, tesnoba. Na nejasne, nepoznane situacije se tako odrasli kot otroci pogosto odzovejo s tesnobo. Sočasno se lahko pojavijo še motnje spanja in hranjenja. Otroku se lahko pomagate soočiti s tesnobo: ● potrpežljivo poslušajte, ko izraža svoje strahove in skrbi, čeprav jih večkrat ponavlja, ● zagotovite čim več stabilnosti, varnosti in stalnosti v otrokovem življenju. Tesnoben otrok še toliko bolj potrebuje stalnost, rutino, poznane ljudi okrog sebe ipd.

● dovolite, da pri določenih odločitvah otrok sodeluje, tako bo lažje razvil občutek kontrole nad svojim življenjem. Depresija. Razumljivo je, da otrok ob ločitvi staršev občuti žalost. Kadar se čustvu žalosti pridružijo še občutki brezupa in nemoči, obstaja velika verjetnost, da se bo pri otroku razvila depresija. Če pri svojem otroku opazite znake depresije, mu lahko pomagate: ● spodbudite ga, da lahko spregovori o svojih občutkih vam ali komu izmed bližnjih, pri katerih se počuti varno, ● zagotovite jim, da bodo močni občutki bolečine sčasoma milejši, pomagajte jim pri prepoznavanju njihovih izboljšanj razpoloženja, potolažite jih, da ni narobe, če se bolje počutijo in gredo naprej, ● če je potrebno, poiščite profesionalno pomoč – kratka vedenjsko-kognitivna terapija lahko pomaga otroku pri spreminjanju prepričanj o sebi in življenju (Pediatrična klinika, Svetovalni center za otroke in mladostnike).

Kateri so opozorilni znaki depresije ali anksioznosti? Izguba spontanosti: zmanjšana želja po igranju, zabavi Nizko samospoštovanje: občutki brezvrednosti, mnenje o sebi, da so nepomembni, neumni Zmanjšana skrb za telo: vsakodnevna nega telesa peša Trajna globoka žalost: umik od staršev in drugih bližnjih, zavračanje šolskega dela, zanemarjanje aktivnosti, v katerih so prej uživali Neracionalni strahovi in tesnoba: strah in izogibanje bližnjih in poznanih ljudi, krajev ali neustavljiv jok ob ločitvi od staršev Motnje spanja: otroci imajo lahko težave, ko skušajo zaspati, ne želijo iti zvečer v posteljo, imajo nočne more, močijo posteljo, ne želijo vstati iz postelje ... Slaba koncentracija: kronično pozabljanje, padec šolskih ocen v določenem obdobju Pretirani izbruhi jeze: lahko gre za pogoste nepojasnjene agresivne izpade, pretirane prepire s sorojenci, starši ali sošolci Zloraba alkohola ali drog: preizkušanje kajenja, pitja alkohola, tablet v domači lekarni ipd. Samopoškodbeno vedenje: s povzročanjem telesne bolečine skušajo olajšati čustveno bolečino Samomor: govorijo, da bi si vzeli življenje, razlagajo o načrtih, kako bi končali svoje življenje (v tem primeru TAKOJ poiščite strokovno pomoč: Pedopsihiatrični oddelek na Pediatrični kliniki)

Podpora drugih pomembno pripomore k izboljšanju otrokovega razpoloženja Obstaja veliko razlogov, zakaj nekateri otroci o svojih občutkih ob ločitvi ne spregovorijo s starši: lahko jih ne želijo prizadeti ali se počutijo celo krive za ločitev, morda so preveč jezni na starše in zato ne želijo govoriti z njimi ipd. Omogočite otroku čim več stikov s sorodniki ali družinskimi prijatelji, s katerimi so se prej radi družili, skušajte najti oporo tudi v šoli, pri učiteljih, šolski svetovalni službi.

Ljudje smo socialna bitja, navsezadnje naša želja po druženju ne temelji samo na potrebi po ljubezni, temveč tudi na bolj racionalnih potrebah, kot je na primer dejstvo, da ima skupina večjo moč in lažje rešuje težave posameznika.