Kako naj vzgajam svojega otroka?

Kaj storiti, ko otrok prestopa meje – ignorirati, udariti, vpiti, groziti, kaznovati, ustreči vsaki njegovi želji? Namen vzgoje je disciplinirati (postaviti meje) otroka predvsem iz enega razloga – disciplina otrokom v veliki meri olajšuje življenje. Z disciplino se otroci naučijo, kako se soočati s težavami ter zadovoljno in sproščeno živeti. Če starši ne znajo biti strogi, otroci ne morejo razviti notranje kontrole, kar pomeni, da se kot najstniki lahko še vedno obnašajo, kot bi imeli dve leti. Otroci, ki lahko počnejo, kar jim pride na pamet, so onesposobljeni za življenje v realnem svetu. Tako vzgojeni otroci so pogosteje nesrečni, osamljeni, jezavi, nezaželjeni ipd.

Eden od pristopov, kako doseči, da bo otrok razvil notranjo disciplino, je trda ljubezen, ki pomeni, da starš posreduje in postavlja meje iz ljubezni do otroka. Trda ljubezen je, kadar otroku rečete: »Rad te imam, zato ti ne dovolim, da greš v pregloboko vodo.« Starši, ki uporabljajo trdo ljubezen, nikoli ne sramotijo, ne vzbujajo občutkov krivde in ne tepejo.

Kako otroku postaviti mejo brez vzbujanja občutkov krivde in brez strahu? Preden se osredotočimo na metode vzgajanja, se je dobro spomniti dejstva, da je človeško telo narejeno tako, da je vsak dan sposobno prehoditi kar nekaj kilometrov. Odrasli, še posebej otroci, se dolgočasijo in so nemirni, kadar se ne gibajo dovolj. Otroke bo lažje vzgajati, če boste poskrbeli, da se bodo vsakodnevno dovolj gibali (poleg tega gibanje vpliva na organizacijo možganskih dejavnosti pa tudi na poznejše veščine, kot so koordinacija, pisanje, branje).

Stare metode vzgajanja, kot so tepež, vzbujanje občutkov krivde ali ignoriranje neustreznega vedenja, niso najbolj učinkovite, saj redko dosežejo svoj namen – da se neželjeno vedenje zamenja z želenim. Kadar je bil namen dosežen, pa je bil kratkotrajne narave.

Naučite otroka, da bo sodeloval Glavni metodi, značilni za trdo ljubezen, sta »ustavi se in razmisli« in »dogovor«. Če otrok naredi nekaj, kar ni prav oziroma je zanj nevarno, ga peljite ali odnesite na mesto, ki ste ga določili za razmišljanje (dobro je, da je to mesto v tistem prostoru, kjer se družina zadržuje večino časa, na primer dnevna soba). Dovolj je, da rečete: »Udaril si me (igral si se z vžigalicami, razrezal si knjigo, …), zato sedaj stoj tukaj in razmisli, zakaj si to naredil, zakaj ni bilo dobro in kako to lahko popraviš/narediš drugače?« Če želi otrok pobegniti iz mesta, ga čvrsto primite, samo ne bodite grobi. Mirno mu povejte, da ga boste spustili, takoj ko se umiri. Prvič se bo otrok najverjetneje obnašal dramatično, vendar bodite vztrajni in na začetku zadovoljni že s tem, da se otrok umiri in se opraviči. Če boste prvič zdržali, kar ni lahko, in na ta način uspeli pomiriti otroka tako, da bo pripravljen sodelovati, bo naslednjič že lažje. Kmalu bo vse manj težav. Dovolj bo, da boste otroka spomnili, da razmisli, kaj počne, in naj to spremeni. Na koncu ga za spremenjeno vedenje tudi pohvalite.

Ko ima vaš otrok dve, tri leta, postaja vse pomembnejši pogovor z vami, naučite ga, kako naj se z vami dogovarja. Otroka pošljite v kot z napotki, da naj stoji in razmisli. Ko bo razmislil, boste prišli k njemu in se z njim pogovorili. Pomembno ga je najprej vprašati, kaj je storil; otrok naj to pove, saj to pomeni, da dejanje prizna. Nato vprašajte, zakaj je to storil (ves čas bodite mirni, a resni), in nazadnje še ali pozna boljši način, ali bi se lahko drugače vedel, kako se bo v prihodnje vedel. Včasih otrok ne pozna boljše poti, v tem primeru ga tega naučite. Na koncu naj otrok pokaže nov način vedenja.

Opisana metoda je priporočljiva zato, ker rešuje težavo. Neželeno vedenje se bo po takem pogovoru pojavilo morda še nekajkrat ali nikoli več. Starši so odgovorni za svoje otroke, morajo jim postavljati meje in jih s tem kdaj tudi onesrečiti.

Otrok, ki prve občutke neugodja doživi zunaj družine, se s takimi situacijami ni vajen spoprijemati, zato dejansko lahko postane nesrečen, nezadovoljen, z občutki, da je neljubljen in nerazumljen. Na začetku se bo potrebno dogovarjati tudi nekajkrat dnevno, kmalu pa se bo otrok odzval na prvo opozorilo in vaši napori bodo poplačani.

Kdaj je pravi čas, da začnete postavljati meje? Dojenčki ne rabijo discipline, rabijo pa veliko razumevanja s strani staršev. Imajo le nekaj enostavnih potreb (potrebe po hrani, spanju, bližini, izločanju in odstranitvi bolečin). Nekateri dojenčki so napornejši od drugih, tako starši v prvem letu rabijo predvsem veliko potrpežljivosti.

Okrog prvega leta starosti, ko se otroci plazijo ali že hodijo, začnejo raziskovati okolico; z odkrivanjem vedno novih stvari se povečuje tudi število njihovih potreb. V tem obdobju je nujno omejiti določene otrokove potrebe, ki so nesprejemljive ali celo nevarne vam in vašemu otroku.

Pri predšolskih in šolskih otrocih boste lahko vse pogosteje koristili metodo »ustavi se in razmisli«. Poslušajte jih, kaj vam govorijo, morda nimate vedno prav – kadar je tako, priznajte svojo krivdo. Pomembno je, da jih vedno vprašate, kako se počutijo, saj tako začnejo prepoznavati in kontrolirati svoja čustva. Najstniki so lahko prijetni, prijazni, razumljivi mladi odrasli, vendar so zaradi številnih razvojnih sprememb, ki jih doživljajo v tem času, tudi preobčutljivi, prepirljivi, včasih kar nemogoči.

Z njimi se je najbolje usesti in pogovoriti. Najstnik podobno kot dveletnik ponovno preizkuša meje, zato je pomembno, da se starši pogajajo, razpravljajo in dogovarjajo z njim, saj ga s tem usmerjajo v samostojno življenje. Najbolj mu bo neprijetno, če ga boste ignorirali.

Najpogostejši dvomi o novi metodi vzgajanja Sliši se lepo, ampak otrok je nepredvidljiv, energičen in težko je verjeti, da opisana metoda deluje. Če ste v dvomih, jih poskušajmo nekaj razrešiti:

• Otrok želi pobegniti; ulovite ga in postavite nazaj, tako bo videl, da mislite resno in vam ne bo več uhajal. Ko bo pripravljen za pogovor, mu dovolite, da se obrne proti vam. • Koliko naj bo otrok star; dovolj je, da ima otrok razvito določeno sposobnost razumevanja in govora, če bo rekel »oprosti«, »ne bom udaril«, »pustim štedilnik«, pomeni, da je dojel vaše sporočilo. Pred razvojem govora je bolje, da skušate pri otroku preusmeriti pozornost na drugo aktivnost ali dogodek. • Zakaj je najbolje, da otrok stoji v kotu; če otrok gleda v kot, lažje razmišlja, sicer bi iz kota opazoval dogajanje v sobi. Dobro je, da stoji, ker je stanje in gledanje v zid utrudno in dolgočasno, tako bo otrok kmalu pripravljen sodelovati. • Kaj, če se bo otrok počutil osramočenega; cilj metode ni, da bi starši sramotili otroka, temveč ga motivirali, da razreši problem. Povejte mu, naj ga ne bo sram, ker stoji v kotu. Tam je zato, da razmisli, kako bi se moral vesti in takoj, ko bo razmislil, bo lahko prišel iz kota. Ko je otrok navajen, da mirno stoji, če prekorači dogovorjeno mejo, ne rabi več stati v kotu – to lahko stori na katerem koli mestu, tudi izven vašega doma. • Otrok se opraviči, vendar se njegovo vedenje ne spremeni; otroci uporabljajo razne trike, da bi lahko šli iz kota (pravijo, da jih ne marate, ne razumete, da morajo na stranišče), a bodite vztrajni; že iz govorice njihovega telesa boste videli, kdaj jim je zares žal in so pripravljeni na sodelovanje. • Kaj če izgubite živce; včasih ste preutrujeni in so otroci tako naporni, da bi jim najraje primazali klofuto in tako na hitro umirili otroka. Udarec ne bo razrešil problema, otrok se bo počutil osramočenega, vedenje se bo naslednjič najverjetneje ponovilo, morda pogosteje takrat, ko ga ne boste videli. Kadar ste tako nervozni, odnesite otroka za par minut v sobo, avto (odvisno, kje se nahajate), da se ohladite. • Kaj če raje popustite zaradi miru v hiši; vaši otroci so bili do prvega leta starosti center sveta, potešili ste vse njihove potrebe. Ko otroci odraščajo, so njihove potrebe vse številčnejše, med njimi tudi vtikanje prsta v vtikač, vlečenje mačke za rep ipd. Otroke je potrebno omejevati, predvsem v njihovo dobro. V obdobju drugega leta starosti se učijo ene izmed pomembnejših lekcij v življenju – radi te imamo, vendar nisi edini na svetu, tudi ti se moraš znati prilagajati drugim.

Zakaj se je dobro odreči starim načinom vzgoje? Če ste se odločili, da boste skušali disciplinirati vaše otroke na način, da jih ne boste tepli, jim vzbujali občutkov krivde in strahu, vpili nanje ali jim odrejali hišnega pripora, ste se posledično obvezali, da boste našli nove, nenasilne metode discipline. Sledi nekaj dejstev, ki govorijo v prid nenasilnemu vzgajanju, če vas prepričajo, jih preizkusite.