Trubači so se podali na Roblek

"Slovence imam še posebej rad, saj razumete trubo, ob njej znate uživati in se sprostiti. Naravnost navdušen sem, da je naša glasba pri vas tako popularna, in v veliko čast mi bo spet nastopiti v Ljubljani," nam je pred kratkim v intervjuju povedal trobentaški virtuoz Marko Marković. Njegove besede so se včeraj izkazale za resnične, saj je bila katedrala Kina Šiške polna že ob nastopu »predskupine« Marjana Stanića. Bobnarski virtuoz, ki ga odlikuje izredna obrazna mimika, je pristotne povabil na ples in povabilo je bilo sprejeto. Nekaj po pol deseti zvečer je oder zasedla trinajstčlanska zasedba Bobana in Marka Markovića. Oglasile so se trube, publika je dvignila roke in izredno glasbeno potovanje se je pričelo.

Boban naredil torto, Marko dodal smetano

Ni potrebno posebno poudarjati, da sta osrednji figuri orkestra oče in sin, Boban in Marko Marković. Starejši strateg je z orkestrom prejel vsa najprestižnejša priznanja, ki jih glasbenik v Srbiji lahko osvoji: mojster trobente (dvakrat), zlata trobenta, prva trobenta, najboljši orkester, najboljši koncert. "Festival Guča in Bobanovo ime sta eno in isto," pove Marko, ki je vajeti orkestra prevzel leta 2006. Štel je komaj 18 let. "Komaj sem čakal na trenutek, ko bom prevzel to odgovornost, ki jo pravzaprav še vedno delim z očetom Bobanom. Njegovi škornji mi niso bili preveliki, kdaj pa kdaj le niso bili najbolj udobni, malce so celo žulili. Za Bobana je bilo vse še malce težje, saj je orkester sam postavil na noge. Jaz pravim, da je on naredil torto, sam pa sem dodal smetano. Po tem receptu je naša torta najboljšega okusa."

Vseh trinajst glasbenikov je včeraj dokazalo, da so prvovrstni trubači ter tudi izjemni animatorji. Občinstvo jim je sledilo na vsakem koraku, ob glasbenih vrhuncih je v zrak poletelo nekaj piv, plesalo je staro in mlado, ob koncu vsake pesmi je dvorano objel huronski aplavz. Marko in Boban sta nekaj časa igrala skupaj, nato je v ospredje stopil prvi, pa spet drugi. Mlajši Marković na odru kar prekipeva od energije. Nekaj časa skače, nato zapre oči in se poda mravljinčastemu toku glasbe, potem nekaj časa zapeljivo kroži z boki, oglasijo se ženski kriki, nato spet zaigra. Boban deluje ne odru precej bolj mirno; preudarno igra in poje. Če se dotaknemo samega igranja osrednjih figur, lahko rečemo, da si Marko dovoljuje precej improvizacije, njegovi trubaški zvoki imajo pridih sodobnosti. Boban na drugi strani deluje precej bolj tradicionalno. Najširši nasmeh mu na obraz zvabi igranje legendarnih pesmi Kalašnikov, Gas Gas ter Mesečina.

"Premagal si mene, premagal si vse"

Marsikdo v publiki se je včeraj zagotovo vprašal, kdo od njiju je boljši trobentač. Odgovor Markota pove vse: "Nekega dne sem Bobanu izrazil željo, da bi se tudi sam udeležil tekmovanja v Guči. Sem sin legende Guče in normalno se mi je zdelo, da tekmujem in postanem prva truba. Boban se na žalost ni strinjal z mojo namero. Dejstvo je, da je oče pobral vse nagrade, on je eden in edini prvak trube. V Guči potemtakem ne bom imel s kom tekmovati, saj imam kralja trube doma. In zgodilo se je, spopadla sva se kar v domači hiši. Za zmago sem potreboval dobre tri ure, nato pa mi je oče dejal: 'Sin, dober si. Premagal si mene, premagal si vse.' Takrat sem dojel, da ni nobene potrebe, da se odpravim na tekmovanje."

Dobri dve uri trajajoči nastop sta sklenila dva koncertna dodatka. Sklepni del prvega je presenetil vse, saj je ob zvokih trinajstih pihal zadonela Avsenikova pesem Večer na Robleku. Zadnja glasbena postaja večera je bila ponarodela pesem Đurđevdan, legendarne zasedbe Bijelo Dugme. Za konec lahko še dodamo, da so trubači potešili občinstvo, domov so se odpravili plesno preznojeni ter z nasmehom na obrazu.