Četrtek, 17. 1. 2008, 16.22
7 let, 9 mesecev
The Good, The Bad And The Queen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
TIP: Damon Albarn in sijajna druščina zvezdnikov predstavljajo zares izvirno in hipnotično godbo.
Damon Albarn je verjetno najboljši novodobni britanski alternative komponist. Iz svoje prve skupine Blur je iz tipične bowiejevsko obarvane retro brit-pop atrakcije v nekaj letih naredil super-soničen, orto-kitarski in super-moderen alternative bend, da bi ga že v naslednjem trenutku "spremenil" v čisto in tudi precej electro obarvano ekstravaganco. Vzporedno z Blur je zagnal še bolj eklektičen projekt Gorillaz, s katerim se je radikalno in nadvse všečno oddaljil od vseh mogočih klišejev današnje alternative godbe. S svojim najnovejšim projektom The Good, The Bad And The Queen pa se ta izvrsten glasbenik ponovno predstavlja v povsem drugačni luči.
Sam nastanek albuma ima zanimivo zgodovino. Vsa stvar se je začela leta 2004, ko je Albarn skupaj s kitaristom Simonom Tongom (The Verve) odpotoval v Nigerijo, kjer sta namerava s pionirjem in veteranom afrobeata Tonyjem Allenom (Africa 70 / Fela Kuti) ter lokalnimi glasbeniki posneti album. Skladbe so sicer res posneli, vendar so ostale v predalu, ker je Albarn začel delati z Gorillaz.
Precej kasneje je Albarn ponovno poslušal posnetke skupaj s producentom Brianom Burtonom (aka Danger Mouse), ki je bil takoj z stvar. Odločila sta se, da osnove skladb in Damonov vokal ostanejo, ostalo pa bodo končali v Londonu, točneje "mističnem" predelu tega mesta - West Endu. Tongu, Albarnu, Allenu in Mouseu se je pridružil še tam rojeni in živeči basist legendarnih The Clash Paul Simonon, ki sicer že leta ni igral, ker se je ukvarjal s slikarstvom. Stvar ga je takoj pritegnila in skladbe so začele dobivati končno podobo.
In rezultat je več kot le vreden zvenečih imen, ki sestavljajo skupino. Drzna godba preprosto navdušuje. Albarn in druščina se sprehajajo po inteligentno zastavljenem alternative rocku, čistem dubu, eksotičnih afriških in tudi orientalskih zvočnih pokrajinah, eklektični in minimalistični elektroniki, avtorski akustiki, reaggeju, kabaretni intimnosti in prijetno sprevrženem popu. Vse te prvine so zlite v čudovito, z ničemer primerljivo ter nadvse okusno in prijetno zvenečo celoto, ki jo bend posreduje s čisto artistično držo ter staro punk energičnostjo, ki je ni bilo slišati tja od srednjega obdobja The Clash naprej. Album je ena sama hipnotična in omamno zveneča ekstravaganca, ki je zmes sila različnih kulturnih in glasbenih praks. Kljub nadvse ambiciozno zastavljenem konceptu, pa same skladbe zvenijo skoraj pop lahkotno. Morda tisto bistveno pri vsem tem pa je, da so pesmi "ena sama spontanost". To, da tako komplicirane skladbe zvenijo tako enostavno, pa je odlika, ki je nima ravno veliko skladateljev. In prav po tem Albarn tako izstopa.
Plošča je sicer posvečena West Endu. Albarn pa pravi: "Gre za serijo zgodovinskih zgodb in trenutkov v življenju. To ni nostalgično obujanje 'angleškosti', temveč bolj premišljevanje o tem, kar mislim, da je Anglija danes."
The Good, The Bad And The Queen ni samo alternative album, niti ni samo kakšen eksotičen etno pop rock. Album je čisti in nadvse umetniški poskus, ki daje vero oziroma spomni, da popularno-glasbeno ustvarjalnost ni samo drugačno mešanje instant kave. Na The Good, The Bad And The Queen se v vsakem trenutku sliši ustvarjalni napor benda, kot tudi iskrenost njihovih hotenj. In zato v popularni glasbi pravzaprav ter v samem bistvu tudi gre - če ste slučajno pozabili!
