Tabu

romantična drama

Premiera: 30. 7. 2013, Kinodvor Leto: 2012 Država: Portugalska/Nemčija/Brazilija/Francija

Režija: Miguel Gomes Scenarij: Miguel Gomes in Mariana Ricardo Igrajo: Teresa Madruga, Laura Soveral, Ana Moreira, Henrique Espírito Santo, Carloto Cotta, Isabel Cardoso, Ivo Müller, Manuel Mesquita

Vsebina: Pilar ima v prvih letih pokoja veliko dela s tem, da spravlja svet v red in pomaga ljudem. Skrbi ji povzroča predvsem osamljena soseda Aurora, temperamentna in ekscentrična osemdesetletnica, ki golta antidepresive, zapravlja denar v bližnji igralnici in svojo temnopolto služkinjo Santo neprestano obtožuje črne magije ... Potem pa je tu še druga zgodba: tista, ki se je zgodila pred kakšnimi petdesetimi leti, malo pred začetkom portugalske kolonialne vojne. Začne se takole: "Aurora je imela plantažo v Afriki, ob vznožju gore Tabu …"

Beseda režiserja: "Tabu je film o minevanju časa, o stvareh, ki izginjajo in lahko obstajajo le še v spominu, kot domišljijski prividi in podobe ali pa kot film, ki vse našteto združi. V filmu imamo veliko časovno elipso, vrnemo se petdeset let v preteklost. Potujemo od starosti k mladosti, od časa, ki ga zaznamujejo občutki krivde, do časa preobilja, od postkolonialne družbe do obdobja kolonializma. Gre za film o stvareh, ki so minile: o ljudeh, ki so umrli, o družbi, ki je ni več, o času, ki lahko obstaja le še v spominu tistih, ki so ga živeli. To smo hoteli povezati s filmom, ki prav tako izumira. Odločili smo se za snemanje v črno-beli tehniki, ki je na robu izumrtja – izbrali smo 35-milimetrski format za sodobni del in 16-milimetrski za del, ki se dogaja v Afriki.

Filmi Apichatponga Weerasethakula so mi zares všeč. Skupna nama je želja po vrnitvi k nečemu primitivnemu, k začetku zgodb, k začetku filma. Oba privlačijo nerealistične zgodbe. Poskušava se bojevati proti prevladi mainstream filma, proti realizmu, proti naturalizmu. Rad imam umetne stvari; idejo o filmu, ki ne poskuša reproducirati resničnosti – to je namreč vedno obsojeno na neuspeh. Film se ne more kosati z resničnostjo. Zanimajo me filmi, ki znajo biti 'iskreno neresnični'. Če tem neresničnostim uspe, da nas ganejo, potem v tem mora biti resnica.

Zame je pomembno, da poskušam vzpostaviti stik z obdobjem, ko je bil film še mlad. Mislim, da se je v stotih letih filma nekaj izgubilo. In zdi se mi, da je tisto, kar filmu manjka – ravno tako kot likom v prvem delu – prav mladost. Zato moramo najti nov način, kako jo oživiti. Tega pa ne bomo dosegli le s pretvarjanjem, da snemamo nemi film iz dvajsetih, ampak tako, da poskusimo iznajti strukturo, ki nam bo omogočila, da filmu povrnemo nekaj te mladosti. Morda gre za nekaj podobnega procesu staranja. Ljudje, ki so začeli hoditi v kino v obdobju, ko je bil film še mlad, so bili bolj pripravljeni verjeti. Gledalcu sem želel vrniti sposobnost verjeti v neverjetne stvari in zmožnost, da ga te ganejo – in to je lepota filmske umetnosti. Omogoča nam, da se vrnemo v otroštvo."