Slovenski filmi v Cannesu: daleč stran od zlate palme

V času sprehodov glamuroznih zvezdnikov po rdečih preprogah filmskih premier festivala v Cannesu se v okviru dogajanja in nedaleč stran od fotografskih bliskavic vzporedno odvija tudi javnosti bolj ali manj neprivlačen filmski sejem Marche du Film, tako imenovana filmska tržnica, kjer skuša v desetih dneh s projekcijami za producente, agente in preostale filmske pomembneže nase opozoriti prek 300 filmov s celega sveta. Tam se tudi letos predstavilo nekaj slovenskih filmov. "Filmski sejem je garanje" Pri filmskem sejmu Marche du Film je v ospredju posel. Ker gre za sejem, se tam pravzaprav lahko predstavi vsak film, saj je treba za udeležbo plačati le pristopnino oziroma zakupiti predvajalni prostor. Tako tam ne srečamo filmskih zvezdnikov v dizajnerskih toaletah, celo filmski avtorji se prikažejo bolj poredko. Slovenski režiser Damjan Kozole, katerega filmske projekte so v preteklih letih na tržnici že predstavili, je za SiOL povedal: "Tam ni drugega kot garanje. Tam so ljudje, ki si morajo službeno v desetih dneh ogledati nekaj sto filmov. Projekcije niso v slogu veličastnih premier, ljudje mirno vstanejo in grejo iz dvorane, če jim film ni všeč. Za avtorja ni preveč spodbudno, da je priča vsemu temu."

Letos se bodo za pozornost evropskih in svetovnih veljakov filmske produkcije borili trije slovenski celovečerni filmi: Archeo Jana Cvitkoviča, Lahko noč, gospodična Metoda Pevca in nizkoproračunski Izlet (posneli so ga namreč kar s pomočjo fotoaparata) avtorja Nejca Gazvode.

"Izraz tržnica je neprimeren, saj ne prodajamo solate" Slovensko delegacijo na letošnjem Marche du film, kot je v navadi, večinoma sestavljajo predstavniki Slovenskega filmskega centra (nekdanjega filmskega sklada) in filmskih producentov, ki bodo za filmske projekte skušali najti zastopnika, ki bi poskrbel, da bi se kateri izmed naših projektov uvrstil na kakšen prihajajoči filmski festival, ali v katerega izmed evropskih kinematografov.

Med njimi bo tudi Jelka Stergel, pomočnica direktorja filmskega centra (ki za nekatere filme financira predstavitev na sejmu), ki pa nas je med pogovorom takoj podučila, da je priljubljen izraz filmska tržnica neprimeren, saj, kot pravi: "To ni nobena tržnica, saj ne prodajamo solate, ampak se tam med seboj o poslih dogovarjajo filmski prodajni agenti."

Slovenski filmi daleč od blišča

Priznava, da tudi sama opaža, da slovenska javnost pogosto meša sejem s tekmovalnim, prestižnim delom canskega festivala, kjer se predstavljajo najbolj pričakovani filmski projekti leta in kjer se pod žarometi sprehajajo zvezdniški igralci in režiserji svetovnega merila. Je pa res, da se slovenskim filmom včasih obrestuje tudi udeležba na, v primerjavi s prestižem uradnega festivala, "neuglednem" filmskem sejmu. Pove, da je bil, kar zadeva distribucijo, v zadnjih letih najbolj uspešen Cvitkovičev Odgrobadogroba (2005), ki se je uvrstil na španski filmski festival v San Sebastianu.

Pod žarometi leta 2001 Tanja in Đuro Slovenski filmarji se za zdaj še ne sprehajajo redno po rdeči preprogi filmskega festivala. Kljub vsemu sta sprehod pod žarometi že doživela zakonca Branko Đurić - Đuro in Tanja Ribič leta 2001, ko so v Cannesu predstavljali Nikogaršnjo zemljo (v mednarodni koprodukciji). Film je dobil nagrado za najboljši scenarij in pozneje, kot je splošno znano, tudi oskarja za najboljši tujejezični film.

Slovenskega celovečerca v uradni tekmovalni sekciji filmov, ki se potegujejo za slovito cansko zlato palmo, še nismo dočakali.

Smo premajhni, da bi nas opazili?

Je razlog morda v tem, da kot majhna država z omejeno filmsko produkcijo težko vzbudimo zanimanje najprestižnejšega filmskega festivala na svetu? Kljub tradiciji festivala se zdi, da je iz leta v leto bolj natrpan s slavnostnimi premierami komercialnih hollywoodskih produkcij, ki sicer niso v tekmovalnem delu filma, a so dobri za propagando (letos je takšen na primer film Woodyja Allena Midnight in Paris z Owenom Wilsonom in Rachel McAdams), in tekmovalnimi filmi vedno istih, že kritiško dolgo uveljavljenih režiserjev (npr. španskega Pedra Almodovarja)?

Jelka Stergel pravi: "Res je, da na Cannesu obstaja tako imenovani železni repertoar oziroma režiserji, ki se jim praktično ni treba truditi za uvrstitev v tekmovalno sekcijo, saj jih organizatorji povabijo, ne da bi si film sploh ogledali. Se mi pa ne zdi, da bi se festival pretirano populariziral, menim, da ohranjajo izvrstno ravnovesje med bliščem in izjemno kritično selekcijo filmov."

Se nam zatakne pri slabi selekciji doma? Kje tiči razlog za neuspešno plasiranje slovenske filmske produkcije, seveda lahko samo ugibamo, a Stergelova kljub vsemu meni: "Bistveno za uspešnost filmske produkcije je že postopek oziroma izbor na nacionalni ravni. Morda bi morali delati več na tem."