Še enkrat, Camille

Komična drama

Premiera: 5. 8. 2013; Kinodvor Leto: 2012 Država: Francija

Režija: Noémie Lvovsky Scenarij: Noémie Lvovsky, Maud Ameline, Pierre-Olivier Mattei, Florence Seyvos Igrajo: Noémie Lvovsky, Samir Guesmi, Judith Chemla, India Hair, Julia Faure, Yolande Moreau, Michel Vuillermoz, Denis Podalydès, Jean-Pierre Léaud, Mathieu Amalric

Vsebina: Ko je bilo Camille šestnajst let, je spoznala Erica. Bila je ljubezen na prvi pogled in mlademu paru se je kmalu rodila hčerka ... Petindvajset let kasneje Eric zapusti Camille zaradi mlajše ženske. Jezna in razočarana Camille gre na silvestrsko zabavo, preveč popije, omedli … in ko se zbudi, se na lepem znajde v letu 1985. Spet ima šestnajst let, spet sreča svoje starše, svoje prijateljice … in Erica. Bo skušala spremeniti svojo prihodnost? Ali pa se bo ponovno zaljubila, čeprav dobro ve, kako se bo zgodba končala?

Beseda avtorice: "To je film, ki govori o izgubi, ne pa o nostalgiji. V osemdesetih sem odraščala, zato sem film povsem spontano umestila v to obdobje. Ničesar ne obžalujem, a moji spomini so izjemno živi. Ko si mlad, si kot goba, ves čas v pripravljenosti, hipersenzibilen. In to obdobje ostane v tebi vse življenje: glasba, ki si jo poslušal, ljudje, ki so ti bili blizu … Med pisanjem scenarija, med snemanjem in med igranjem Camille sem se neprestano vračala k vprašanjem, ki si jih zastavljam že od otroštva: nas tok časa tako spremeni, da postanemo nekdo drug, ali pa je v nas nekaj, kar vedno ostane enako? Ali ta nespremenljivi del nas živi v prijateljstvu, ljubezni? 'Je življenje tisto, ki ubija ljubezen, ali pa ima vsaka ljubezen svoj neizbežni konec?' vpraša Camille Josépho, ko ta igra njeno psihoanalitičarko.

Če ne bi imela igralcev, ki odigrajo lik v dveh starostnih obdobjih, ne bi posnela filma. Želela sem povedati, da smo v določenih trenutkih vsi mladi in stari hkrati. To pa so lahko izrazili le isti igralci v vlogah lika pri različnih starostih.

Med pisanjem scenarija in snemanjem mi je nekaj ušlo – nekaj, kar sva s [soscenaristko] Florence Seyvos odkrili šele med montažo: sedanjost v uvodu spominja na nočno moro, tista iz epiloga pa na sanje. Najbolj resnična je preteklost, v katero se junakinja vrne. Prijatelj mi je dejal, da ga moj film spominja na psihoanalizo. Trdno verjamem, da je film posnetek režiserjevih možganov, del njegove podzavesti v podobah in zvokih.

Ni me strah norčevanja. Odsotnost resnice je tisto, zaradi česar postane norčevanje nevzdržno. S sodelavci smo pokušali govoriti resnico in vprašanje posmeha je izginilo.

Navdihnili so me filmi, ki mi osebno veliko pomenijo, ki jih imam zares rada: Velik (Big), Peggy Sue se je poročila (Peggy Sue Got Married), Nazaj v prihodnost (Back to the Future) in Neskončen dan (Groundhog Day).!