S Simfoniki v filmski svet ali zakaj filma ni brez glasbe

Pod energičnim vodstvom dirigenta Simona Krečiča so glasbeniki s koncertom, poimenovanim S Simfoniki v filmski svet, filmofile (ne dvomim, da jih je bilo veliko), pa tudi tiste, ki samo spoštljivo in z navdušenjem zrejo na kreacije največjih filmskih glasbenih mojstrov, preteklih in sedanjih, popeljali v svet sedme umetnosti, ki je zaznamoval sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Z enakovredno predstavitvijo ameriške in evropske glasbeno-filmske kinematografije so oblikovalci koncerta, prvega v nizu cikla filmske glasbe, poskrbeli za uravnoteženo ravnovesje med bombastičnim in liričnim.

Uvodni takti skladbe ob odprtju so občinstvo prestavili v konec sedemdesetih let, ko smo kot hipnotizirani spremljali takšne in drugačne pripetljaje bogatih družin v eni najbolj gledanih TV-serij vseh časov, žajfnici Dallas. Za nadvse prepoznavno glasbeno temo je poskrbel Jerrold Immel.

Z naslednjo skladbo še vedno ostajamo v sedemdesetih letih, ko je za potrebe akcijsko-romantičnega filma Veliki rop vlaka, v katerem sta glavni vlogi odigrala Sean Connery in Donald Sutherland, poskočno in barvito glavno temo spisal legendarni, danes že pokojni filmski skladatelj Jerry Goldsmith.

V prvi polovici sedemdesetih let je režiser Sidney Lumet poskrbel za eno najboljših filmskih adaptacij srhljive kriminalke Agate Christie Umor na Orient ekspresu z izjemnim naborom igralk in igralcev, od Alberta Finneyja, Lauren Bacall, Ingrid Bergman (oskar za najboljšo žensko stransko vlogo), Jacqueline Bisset do Sean Conneryja, Anthonyja Perkinsa, Vanesse Redgrave in Michaela Yorka. Izvirna glasbena podlaga Britanca Richarda Rodneyja Bennetta je zasluženo osvojila nominacijo za oskarja za najboljšo glasbo. Zakaj je tako, so dokazali simfoniki, ki so s precizno natančnostjo odigrali nič kaj srhljivo, a zato toliko bolj kompleksno in romantično zvenečo temo za sam vlak, ki v filmu odigra več kot pomembno vlogo. Konec koncev se na njem zgodi umor ...

Le kdo se ne spomni nedovoljene ljubezni med duhovnikom in mladim dekletom v Pesmi ptic trnovk, TV-seriji, ki je svet navduševala v osemdesetih letih? In njene več kot prepoznavne teme, ki jo je spisal prav tako že pokojni mojster glasbene besede Henry Mancini. Ali pa prikupne serije Hišica v preriji, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih pred TV-zaslone prikovala na milijone gledalcev po vsem svetu. Glasbo zanjo je spisal David Rose. Obema glasbenima temama smo bili priča tudi sinoči.

Nato je sledila še ena mojstrovina Jerryja Goldsmitha iz leta 1974, za oskarja nominirana glasba za film Metulj. Ljubitelji Goldsmitha bi bili lahko nad neposredno nedolžnostjo in liričnostjo glavne teme presenečeni. Morda celo ne bi vedeli, da jo je spisal prav on, saj je zanj tako neznačilna. A lepoti sožitja zvokov harmonike, cimbala in violin preprosto ne gre oporekati ...

Stanley Myers je za s petimi oskarji nagrajen film Lovec na jelene iz leta 1978 ustvaril nežno in melanholično zvenečo tapiserijo zvokov, ki zelo protislovno, a učinkovito opisujejo vpliv vietnamske vojne na prebivalstvo majhnega industrijskega mesta v ZDA. Glasba za dolge zimske večere ...

Nato so se simfoniki res mojstrsko lotili dveh italijanskih glasbenih legend, Nina Rote in Ennia Morriconeja. Rota je za Botra, s tremi oskarji nagrajeni film režiserja Francisa Forda Coppole iz leta 1973, spisal eno najbolj prepoznavnih glasbenih tem, Morricone pa za Kino paradiž (oskar za najboljši tuji film leta 1989) ustvaril morda svojo najbolj prepoznavno mojstrovino. Glasbo odlikujeta izjemna kompleksnost in večplastnost zvočnega pisanja, ki glavno ljubezensko temo z dodajanjem glasbil in linearno naraščajočim povečanim tempom oblikuje v nekaj nepozabnega. Zame osebno vrhunec sinočnjega koncerta. Izvedba simfonikov je bila za moja laična ušesa preprosto neprekosljiva in enkratna.

Za sklepni četverček pa so nas glasbeniki prestavili v svet velikih hollywoodskih blockbusterjev.

Steven Spielberg je leta 1975 z Žrelom poskrbel, da se je svet začel bati vode in njenega nevarnega življa, upravičeno najboljši filmski skladatelj vseh časov John Williams pa samo z dvema taktoma prestrašil poslušalce po vsem svetu. Za izjemno glasbo je prejel tudi oskarja (enega od petih).

Božič nekako ni pravi praznični čas brez Gremlinov režiserja Joeja Danteja iz leta 1984. Za potrebe grozljive komedije o sicer najprej prikupni kosmati kepici, ki se lahko spremeni v hudičeve kreature, je Jerry Goldsmith spisal eno svojih najbolj zabavnih glasbenih stvaritev. Dokazal je, da je mojster na videz lahkotnega prepletanja lirične, skoraj pravljično zveneče glasbe in inovativnega, nekoliko shizofrenega poskočnega scherza. Simfoniki so se v tem delu več kot izkazali.

Nato nas je argentinski skladatelj Lalo Schifrin s svojo bombastično, vsem znano nosilno temo iz Misije nemogoče prestavil v napeti svet vohunstva in agentov.

Zadnja skladba pa je ponovno pripadla mojstru Williamsu in njegovemu Supermanu iz leta 1978. Ne samo da je za film o Nezemljanu, ki Zemljane vzame za svoje in jih rešuje pred nevarnostmi, spisal zagotovo eno najboljših nosilnih tem vseh časov, temveč tudi eno najlepših ljubezenskih tem in koračnic za filmskega zlikovca Lexa Luthra (še ena glasbena nominacija za oskarja). In sinoči smo slišali vse tri. Magično ...

Simfoniki so se ob bučnem aplavzu na oder vrnili še dvakrat in nam ponovno postregli z glasbo iz Botra in Misije nemogoče.

Če bodo tudi preostali koncerti s filmsko glasbo sledili kakovosti slišanega sinoči, se nam v prihajajočem letu obetajo spektakularni glasbeni dogodki.