Rudi Bučar in Istrabend

Rudijeva tretja samostojna plošča je, čeprav nadaljuje s prvima dvema albumoma zastavljeno zgodbo z istrskim prizvokom, posebna iz več razlogov. Prvi, najbolj očitni, je ta, da nima naslova. Imenu in priimku je pevec dodal le še Istrabend, ki je v postavi Janeza Dovča na harmoniki, Gorana Krmaca na tubi, Davida Morgana na bobnih in Mitja Bobiča na trobenti, tudi plošči pridal ta značilen ljudski pop s primesmi polke in skaja.

Druga posebnost je pesem Naj traja, ki jo lahko na plošči celo preslišite, saj jo boste zaman iskali na seznamu pesmi. Zakaj je zmagovalno skladbo slovenske popevke 2011 Bučar skril, ni znano, dejstvo pa je, da se prav ta balada zvokovno najbolj odmika od preostalih enajstih skladb. V aranžmajsko predelani različici je tako med vsemi najbolj tiha, mila, čutna, čeprav še vedno vsebuje komponento harmonike, ki je nosilka celotnega novega repertoarja.

Projekt je lepo sklenjena glasbena simbioza sedmih Rudijevih avtorskih skladb in petih na novo preoblečenih ljudskih napevov. V katero smer bo šla nova plošča, smo lahko slišali že poleti, ko se je mladi slovenski glasbenik na Melodijah morja in sonca predstavil s poskočno skladbo Slon. V tem slogu so zložene še Trajna, pa 3 x 7 (ki smo jo lahko slišali že na plošči Kambiament iz leta 2007), Wana je lbezen (ki je skoraj nerazpoznavna priredba pesmi Lepo je imeti rad), pa nekoliko mirni, a še vedno s prepoznavnim istrskim napevom, Edina in Draga.

Na plošči ne manjka Še malo – pesem, s katero se je Rudi predstavil na letošnji slovenski popevki, edina nekoliko bolj rockersko obarvana pa je Sonce sije, s kančkom preveč predvidljivo pop vokalno linijo. V vlogi izvrstnega interpreta, ki je v svojem izrazju neizprosen (na trenutke celo napadalen), se Rudi še posebej izkaže s pesmima Dajte, dajte in Vstala primorska, ki zvenita v duhu šansona. Ta zadnja nas celo prestavi v Coppolovega Botra, k čemur prispeva glasbenikov igrani hripavi glas in italijanski jezik. Vsekakor gre za projekt, ki postavlja nov mejnik v Rudijevi karieri, saj plošča, poleg tega, da odraža dodelano glasbeno izrazje, na nekakšen kabaretski način lepo zaobjema tudi duh časa, v kateri je nastala.